Planinski tabor Slatna 2019

Pohodniško društvo Novo mesto je že sedmič organiziralo planinski tabor. Tudi letos smo tabor organizirali na Slatni, ki je odlično izhodišče za osvajanje okoliških vrhov. Tabor je trajal en teden, od 10. do 17. avgusta 2019. Udeležilo se ga je 15 otrok, nekaj odraslih planincev, vodniki in kuharji, ki so nas razvajali s pravo planinsko hrano. Vse skupaj nas je bilo okoli  30. 

Že med potjo na tabor smo si povzpeli na Zelenico in Triangel.  Vsak dan smo organizirali dve različno zahtevni turi, tako smo lahko kar najbolj zadostili potrebam in željam heterogene skupine udeležencev tabora. Večina nas je odhajala na lažje ture. V tednu dni smo osvojili  Tromejo – Peč (1508 m) in do drugega Martuljškega slapa . Osvajali nismo samo vrhov, ampak smo si ogledali tudi ostale lepote planinskega sveta,  iz Planice smo se sprehodili do Tamarja. Odpravili smo se tudi do planine Blato in uživali na planini Laz in planini Jezero. Na planina Laz smo si ogledali sirarno in najstarejše ohranjen stan z lesenim kuriščem.  Po hoji smo si privoščili pico v piceriji Ema.  

Skupina s kondicijsko bolj pripravljenimi planinci pa je osvojila naslednje vrhove: Špik Hude police  (2420 m), Adam in Eva (2012+2019m) iz planine Blato, Mala Ponca (1925 m) in Dobrač (2166m).

Nakljub nekaj slabega vremena so vsi udeleženci, ki so želeli  preizkusili  ferato v Mojstrani in obe ferati v Gozdu Martuljek (Hladnik in Jermn) .

Popoldneve smo preživljali z igranjem družabnih in športnih iger. Pomerili smo se tudi v orientacijskem pohodu. Predzadnji večer smo preživeli ob tabornem ognju. Med udeleženci tabora so se stkale prijateljske vezi, zato so nekateri udeleženci že spraševali, kdaj bo tabor naslednje leto.

 

Zahvaljujemo se Mestni občini Novo mesto, ki je tudi letos finančno podprla naš tabor.

 

Prilagam še nekaj fotografij, ki bolj nazorno prikažejo dogajanje na taboru. Fotografije so prispevali udeleženci tabora.

 

Zapisal: Tone Markovič

Fotografije: udeleženci tabora

 

Jalovec

Jalovec, pravi fant od fare med Julijci

Tone Svetina je zapisal, da je goro treba prigarati, če hočeš doživeti srečo na vrhu. Prav to smo počeli v soboto, dne 20. julija. Če bi bil vrh Jalovca v soncu, namesto v oblaku, bi bila naša sreča še toliko večja. Da je Jalovec res lepa in mogočna gora, priča tudi to, da je v grbu Planinske zveze Slovenije. Vrh so prvič osvojili leta 1875. Tu prek pa je med obema svetovnima vojnama potekala  rapalska meja.

Našo turo smo začeli 1611 metrov nad morjem, na Vršiču. Šli smo mimo Tičarjevega doma in mimo lesenega kioska s spominki na markirano pot proti Zavetišču pod Špičkom in Jalovcu. Pot se v začetku spušča, kasneje pa spreminja malo na gor in malo na dol. Tudi »okrasne« jeklenice so vmes, predvsem za to, če pohodnika preseneti dež. Ves čas je lep razgled po dolini Trente. Na najnižji točki naše poti je razpotje. Ena pot vodi v dolino Zadnje Trente, srednja nadaljuje proti Zavetišču pod Špičkom, naša pa navzgor proti Jalovcu. Lezemo sprva po borovem in macesnovem gozdu, potem pa po golih skalah in sončni pripeki. Spet razpotje in mi izberemo zelo zahtevno plezalno pot proti Jalovški škrbini in Ozebniku po prepadnih in »zračnih« pobočjih Goličice, varovane z nekaj klini in kakšno jeklenico. Sicer pa je podobno prostemu plezanju. Da je pot res »zračna« vemo takrat, ko se z obema rokama in varovali držimo za jeklenico, spodaj ni nič, okoli pa je samo zrak. Po dobri plezariji je na vrsti strmo in kamnito melišče, potem pa s sedla lepo speljana in varovana zahtevna pot na vrh Jalovca. Žal smo bili že tako visoko, da smo priplezali v oblak, ki se je ves čas držal vrha. Z vrha 2645 m visokega Jalovca smo se spustili po istem ozkem grebenu do razpotja in jo ubrali proti našemu prenočišču - Zavetišču pod Špičkom. Pot ni prav nič prijazna. Več je plezarije po izpostavljenih predelih, kot lahke planinske poti.

Končno zavetišče in hladna pločevinka osvežilne pijače. Leta 1950 so eno od italijanskih vojaških opazovalnic, ki leži na višini 2064 m, pod špičasto skalo imenovano Špiček, preuredili v Zavetišče pod Špičkom. Leta 1981 pa  podrli in 1983 odprli na novo pozidano zavetišče, ki ima 25 prenočišč in 20 sedežev v jedilnici. Upravlja ga PD Jesenice. Poleg dobre hrane imajo v kotu jedilnice spravljeno tudi kitaro, ki smo jo zvečer uporabili za ubrano petje in prijetno zabavo. Tudi našo himno smo zapeli.

Drugo jutro smo nadaljevali sprva po kamniti in stopničasti poti v dolino k izviru Soče. Pot je »ubijalsko« dolga in strma z nekaj prijetne steze med borovci in macesni. Pri koči smo pustili nahrbtnike in si peš ogledali 15 minut oddaljeni izvir Soče. To je treba videti!

Avtobus za Vršič je imel nekaj zamude, da bi kmalu zaspali v prijetni senci ob nam najbližji serpentini. Ni nam še bilo dovolj pešačenja in plezanja in tako smo se v Gozd Martuljku udeležili še nove ferate Hvadnik. Visoke je 250 metrov in se pleza dve uri. Pa smo potrebovali manj časa in še slikali smo se vmes. Potem pa domov v kruti vsakdan in službo v ponedeljek.

 

Zapisal: Miran Jenko

Fotografije: Tine Luzar

Pozdravi članov

Člani Pohodniškega društva Novo mesto so uspešno osvojili Triglav in pošiljajo lepe planinske pozdrave!

Foto: Darko Hrnčič, Klavdija Dolinar in Metka Čuk

20190806_135431.jpg20190806_140133.jpg20190807_071530.jpg20190807_071841.jpg20190807_074202.jpgIMG-9cde402b4d69564a56fa0e06584405f4-V.jpgIMG-3943eea519e66720574594c605ba9ec6-V.jpgIMG-9099dbc0eb2bec6855b9cb6fb87dd214-V.jpgIMG-ae8d099895f845901a86534ae4ca04e5-V.jpgIMG-f71fee892919066ec903dbc78275a63c-V.jpg

Peti Trdinov literarni pohod

Z Miranom sva se zgodaj zjutraj odpravila iz Boršta pred Bršljinsko šolo. Tam sva dobila

kupon za malico, ki jo dobiš na vrhu. Potem sva se odpravila v kolono kjer so te poklicali da si lahko šel na avtobus. Peljali smo se eno uro in smo že pirispeli v Sekuliče. Tam smo naprej dobili malico. Potem smo odšli v planinski dom. Tam je vsak, ki je hotel, lahko dobil kavo. Ko so vsi spili kavo, smo začeli poslušati vodnico, ki je govorila kje bomo hodili in približno uro kje bomo kdaj. Ko smo začeli s hojo,  je bilo veliko kopriv in klopov! Med hojo sva se z Miranom veliko pogovarjala v različnih rastlinah, ki so bile okoli naju. Ko smo hodili že pol ure smo se ustavili v Gaju, kjer smo poslušali odlomek pravljice Trdinove bajke. Odlomek je govoril o ptici, ki je imela čarobno pero in če si ga ispulil in napisal 3 želje in te 3 želje si mogel poslati veličastnemu bogu ki ti je ispolnil želje. Do nasljedne postojanke smo hodili 45 minut. Videli smo veliko dreves ki so bila porušena. Hodili smo malo po cesti in malo po gozdu. Ker so bili z nami tudi Hrvati, smo na postojanki, kjer smo videli lovski dom Studena voda. poslušali hrvaško pripoved ki govori o prijateljstvu... Pri lovskem domu smo imeli malo več počitka. Do našega cilja smo hodili eno uro in pol. Na poti gor smo hodili več po cesti kot po gozdu. Na vrhu smo uporabili kupon za malico; jedli smo pasulj. Nekateri so bili poklicani na oder ker so bili na Trdinovem literarnem pohodu že petič ali četrtič in so dobili knjižico, nato sva bila poklicana jaz in en Hrvat ker sva dobila priznanja za najmlajšega in najstarejšega. On je dopolnil 83 let, jaz pa 9 let. Pot dol je bila zalo lažja. Na poti nazaj nismo poslušali odlomkov pravljic, ampak smo hodili in imeli smo samo eno postojanko. Ko smo prispeli nazaj  v planinski dom smo si odpočili in šli nazaj na avtobus. Avtobus nas je pripeljal nazaj pred Bršljinsko šolo.

zapisala: Lia Ana Prosen 9 let

DSC08858.JPGDSC08842.JPGDSC08845.JPGDSC08856.JPG

Dan slovenskih markacistov

Dan slovenskih markacistov se vsako leto tradicionalno odvije prvo soboto v juliju. To je dan, ko se na enem mestu zberemo markacisti z vseh koncev Slovenije.

Letošnji organizator je bil MDO Zasavje. Bilo je 200 markacistov, iz našega društva nas je bilo šest markacistov. Zbrali smo se pri Ribiškem domu v Radečah. Po pozdravnem nagovoru smo prejeli sendviče in vodo. Razdelili so nas v 24 skupin ki so bile mešane, tako da se bolj spoznamo in da vidimo kako drugje to počnejo. Markirali smo poti po Zasavskem hribovju( Lisco, Bohor, Kum, Kozje) Po opravljeni akciji je na zbornem mestu sledila zaslužena malica in druženje z ostalimi markacisti. Potem je sledila še vožnja s splavom po jezeru v Vrhovem. 

Sledila je še vožnja domov, vsi smo bili zadovoljni in polni lepih vtisov tako da smo sklenili da se drugo leto tudi udeležimo srečanja.

 

Zapisal: Pavel Golob

Fotografije: Igor Pucelj in Pavel Golob