Martinov pohod od Žužemberka do Šumberka

  1. martinov pohod od Žužemberka do Šumberka

 

Enajstega novembra goduje sveti Martin, zaščitnik vinogradnikov. V Turističnem društvu Suha krajina imamo nekaj vinarjev pa tudi nekaj članov, ki so ljubitelji vinske trte in grozdja, seveda, dokler smemo tudi sadežem samorodnice reči grozdje. Iz te trdožive, nezahtevne in hvaležne rastline, z izjemno voljo po življenju, ne smemo več pridelovati vina, ampak neki blagi alkoholni napitek, ki »gospodi« ne diši. Baje smo od tega napitka tudi »hamlasti«; pa karkoli že to pomeni. Vendar se časi spreminjajo in šmarnca je vedno bolj iskana pijača. Martinovanje pa je velik praznik vseh, tudi tistih, ki vina ne uživajo. Ker med nami ni veliko vinogradnikov, smo se pred šestimi leti odločili za pohod mimo vinskih goric, po naši deželi, iz gradu v grad. Za izhodišče smo izbrali Žužemberk, za konec pa grad Šumberk z zaključkom v »Drveni«, kot okrepčevalnici pravijo domačini. Kaj bi Slovenci brez gasilcev, ki vsako leto poskrbijo za povratek do izhodišča. Nekje polovica udeležencev pa se odloči vrniti peš in končati v Žužemberku na razstavi potic, ki jo vsako leto pripravijo članice Kmečkih žena Suha krajina - Žužemberk.

 

Letos se nas je zbralo 40 pohodnikov iz več koncev Slovenije. Po nagovoru predsednika TD Suha krajina g. Vlada Kostevca, smo krenili proti Cviblju in pri spomeniku padlim borcem izvedeli nekaj naše zgodovine, zložili zimske bunde v nahrbtnike in nadaljevali proti vasi Reber. Nismo prišli daleč. Pri zadnji hiši v naselju nas je pričakala Martina, soproga žužemberskega župana g. Jožeta Papeža in nam ponudila popotnico v obliki domače grenčice. To nam je dalo toliko dodatne moči, da smo bili kar naenkrat v hribu pod vasjo Reber in prisopihali do gasilskega doma. Tu smo pospravili tudi jesenske jakne in se v pohodnih majicah napotili do edine vinske gorice v Brinovi gori. Ogledali smo si meglen in oblačen razgled in nadaljevali v gozd. Do Vrtač je pot markirana z oznakami za evropsko peš pot E7 in se izkušen planinec ne more kar tako izgubiti. Potem pa smo nadaljevali v gozd, z nešteto poti in križišči kolovozov in stez. Vse poti so jeseni pokrite z listjem in so si na las podobne, tudi križišča so enaka, drevesa in skale ob poti so vse enake barve in, če z mislimi malo odplavaš v svet domišljije, se lahko prav kmalu izgubiš in se iz zasanjanosti zbudiš v Trdinovi »gluhi lozi«. A nam se to ni zgodilo, saj smo bili tu že šestič.

 

Iz gozdnega labirinta smo prišli pred Arčelco in v začetku po cesti, potem pa čez travnik, prikorakali do Podšumberka. Tu sta nas pričakala domačina in nam ponudila domače žganje. Našo »Drveno« smo že slutili prav blizu, ko smo jo pa zagledali, je našo kolono Vlado obrnil navkreber proti gradu Šumberk. Tisti, ki smo bili deležni okrepčila smo mu sledili, nekaj pa jih je premamil občutek tople sobe in lesenih klopi in so jo potegnili kar v našo zaključno počivališče. Pot do gradu je strma in blatna in po njej prav gotovo niso vozile kočije. Pa kaj je to za zagrete pohodnike.

 

Grad Šumberk je eden najstarejših in je bil tudi eden najpomembnejših gradov na Kranjskem, zgrajen okrog leta 1106. Ker je gospoda Šumberska imela preveč posla s politiko in kulturo tedanjega časa, je pozabila na lastno družabno življenje in šumberska dinastija Ortenburžanov je izumrla in grad z vsem gospostvom in imetjem prepustila leta 1443 Juriju in Volku Turjaškem z Žužemberskega gradu. Tako smo si tudi malo v »žlahti« in vezi so ostale.

 

Spustili smo se do »Drvene« na juho in kratek počitek in osvežitev iz zelenke Laškega in Uniona. Tu je Pavle, član Pohodniškega društva NM, ugotovil, da je letos z Martinom nekaj narobe, saj samo dva pijeva vino, ki je bilo bolj podobno staremu moštu pa tudi med potjo smo pili žganje. Kaj češ, tudi dva Martina nista enaka.

 

Za večino je bil to zaključek, člani Pohodniškega društva NM so šli proti predsednikovemu čebelnjaku, drugi pa nazaj v Žužemberk na razstavo potic.  Potice so bile  odlične pa tudi članice DKŽ so poskrbele za martinovo pijačo, kot se spodobi na ta dan.

 

Zapisal in fotografiral:  Miran Jenko.

DSC09561.jpgmartinov pohod od Žužemberka do Šumberka_1.jpgmartinov pohod od Žužemberka do Šumberka_2.jpgDSC09535.jpgDSC09540.jpgDSC09541.jpgDSC09543.jpgDSC09546.jpg

 

 

Naši člani potujejo - Canaria 2019

Štirje člani Pohodniškega društva Novo mesto smo se udeležili VIII. "Gran Canaria Walking Festivala 2019", kateri je potekal od 23. do 27. 10. 2019 na otoku Gran Canaria. Gran Canaria je eden od sedmih Kanarskih otokov v Atlantskem oceanu ob SZ obali Afrike in so del Španije.

V šestih organiziranih turah, smo dodobra spoznali 1.560 km2 velik otok Gran Canaria, katerega večina sodi v svetovno dediščino Unesco. Poti so nas peljale preko značilnih borovih gozdov, nasadov palm, plantaž banan in kave ter evkaliptusovega in lovorjevega gozda. Ob poti smo srečevali mandljeve grmičke, opuncije, sadike avokada, granatnih jabolk, limon, limet in drugih agrumov ter živopisne barve hibiskusov in bugenvilovk. Večina tur je potekala po zgodovinskih poteh prvotnih naseljencev otoka, ki so se imenovali "Guanches". Ob zgodovinskih poteh smo si imeli priliko ogledati jame v stenah gora, katere so bile prebivališča teh naseljencev in shrambe za njihova živila. Hodili smo tudi po znameniti poti La Plata ("srebrna pot"), katero so nekdaj uporabljali domačini in je tudi povezovala severni in južni del otoka, preko gora v notranjosti otoka. Ogledali smo si naravno znamenitost Ventana del Nublo, kar v prevodu pomeni okno na Nublo ter dobesedno preko naravnega okna nudi pogled na Roque Nublo, tj. vulkansko skalo, visoko 67 metrov, katere vrh je na 1.813 mnv. V lepem vremenu okno odpira pogled tudi na sosednji otok Tenerife ter njegov vrh oziroma vulkan El Teide, kateri je z višino 3.718 mnv hkrati tudi najvišji vrh Španije. Najvišji vrh Gran Canarie je Pico de las Nieves z 1.949 mnv, iz katerega so v preteklosti tovorili sneg v obalne kraje za medicinske namene in za shranjevanje hrane.  

Vsako jutro je bil organiziran avtobusni prevoz na izhodišče dnevne ture. Pred turo so nas oskrbeli z lokalno pridelano malico za na pot. Na turah so bili prisotni angleško, špansko in nemško govoreči lokalni vodniki. Po koncu vsake od dnevnih tur je sledila degustacija lokalne hrane in pijače ter nato organiziran avtobusni povratek na lokacijo nastanitve. 

Namen festivala je bil, da ljubitelji narave in pohodništva poleg hoje, uživamo še v spoznavanju njihove kulture in gastronomije. Njihov namen je bil tudi dosežen! Toplo priporočamo vsakomur, ki rad združi aktivne počitnice ter dobro hrano in pijačo ter zabavo.

Zapisala: Klavdija Dolinar

Fotografije: udeleženci

 

Naši člani na Pohodu brez meja - 29.9.2019

20190929_102410.jpg20190929_100020.jpg20190929_114438.jpg20190929_121627.jpg20190929_124618.jpg20190929_130905.jpg20190929_144907.jpg20190929_145002(0).jpg20190929_145614.jpg20190929_155210.jpg20190929_160702.jpg20190929_160731.jpg20190929_170035.jpg

Naši člani potujejo: Zugspitza (2966m)

V petek 20.07. so trije člani Pohodniškega društva Novo mesto uspešno preplezali ferato na vrh Zugspitza (2966 mnv), najvišji vrh Nemčije.

Preplezali so Mirsad Hadzimujić, Dragan Markelić in Dzevad Baktašević.

Čestitamo !

vrh Nemcije2018.jpg

Naši člani potujejo: Bosna in Hercegovina

Naša člana pošiljata pozdrave iz dveh vrhov .

Prvi vrh je Maglič (2386 mnv), ki je najvišji vrh Bosne in Hercegovine in iz drugega najvišjega Volujak
(2336 mnv). čestitamo

35476786_10214113473288050_8072300834223816704_n1.jpg35550884_10214113467447904_4548915002676871168_n1.jpg