POHOD PO RAGOVEM LOGU, MAROFU IN NOVI SITULSKI POTI

Pohodniško društvo Novo mesto je v sodelovanju z Mestno občino Novo mesto, ob Evropskem tednu mobilnosti izpeljalo popoldanski pohod. Planiran pohod za v četrtek, 17. 9. 2020, nam je preprečila popoldanska ploha. Pohod smo prestavili na torek, 22. 9. 2020 in ga v skrajšani obliki tudi izpeljali.

Na Glavnem trgu pred Rotovžem se nas je zbralo 24 neustrašenih pohodnikov in 1 kuža, opremljenih z dežniki in trdno odločenih, da gremo na pohod, pa če tudi bo deževalo. Veselo razpoloženi smo zapolnili trg in pod nevihtnimi oblaki krenili na pot. Ob prvem postanku smo si ogledali igrišče, reko in lepo urejeno obrežje pod Frančiškanskim samostanom. Povedala sem jim še legendo o Ragovem logu. Ob nadaljevanju smo si ogledali jez in kamne, za katere smo iz legende izvedeli, kdaj in kako so nastali. Sledil je krajši vzpon, ki nam je pordečil lica in pospešil srčni utrip. Prijetno hojo po shojeni stezi je vse pogosteje zmotilo grmenje. Krošnje dreves so nas ščitile pred prvim dežnimi kapljami, ko pa so postale gostejše, smo odprli dežnike in nadaljevali s hojo. Malica pod krošnjami se je prilegla. Po malici smo pohiteli na Ragovski most, se na njem ustavili, opazovali jez in dežne kaplje, ki so delale vzorčke na rečni gladini. V parku pred Srednjo šolo za turizem in gostinstvo smo se dogovorili, da pohod zaključimo, ker je že močno lilo. 5 nas je s pohodom nadaljevalo. Vonj po kavi nas je zvabil v Okrepčevalnico Marof. Med kofetkanjem se je zvedrilo in z zaprtimi dežniki smo prehodili novo krožno pot,  ki je zgrajena nad obzidjem prazgodovinskega naselja. Pot je lepo urejena, z nje lahko uživamo v razgledu na Novo mesto. Ko bodo postavljene še informacijske table, bomo dobili še informacije o življenju v preteklosti.

Vsebinsko in vremensko pester pohod smo zadovoljni zaključili.

 

Zapisala: Majda Markovič

Fotografije: Helena Murgelj

DSC_0521.jpgDSC_0465.jpgDSC_0469.jpgDSC_0471.jpgDSC_0477.jpgDSC_0483.jpgDSC_0485.jpgDSC_0491.jpgDSC_0493.jpgDSC_0505.jpg

Dan brez avtomobila

Na dan brez avtomobila, 22. 9. 2020, je bilo na Glavnem trgu zelo živahno. Društva in ustanove smo predstavljale svoje dejavnosti, s poudarkom na gibanju, skrbi za zdravje in dobro počutje. Naše društvo sva na stojnici predstavljala Igor Pucelj in Majda Markovič. Otrokom iz vrtcev in šolarjem sva predstavljala program društva, s poudarkom na programu za mlade planince in delo markacistov. Pri obiskovalcih sva pridobila dober odziv in aktivno sodelovanje. Obiskovalci so polni vtisov in novih spoznanj zadovoljni zapuščali prizorišče. Vsa pohvala organizatorju in vsem izvajalcem, ki smo pripravili kvalitetno in pestro ponudbo. Letošnja izkušnja nas je obogatila in naslednje leto bomo zato lahko še boljši.

 

Zapisala: Majda Markovič

Fotografije: Igor Pucelj

gT2021.jpggT2022.jpggT2023.jpggT2024.jpggT2025.jpggT2026.jpggT2027.jpggT2028.jpg

Dobrča - 19.9.2020

Poročilo naših dveh mladih planincev

Zbudil sem se zelo zgodaj. Pot do Dobrča je bila kratka. Trajala je 1 uro. Ko smo prispeli smo se pripravili na začetek. Bila je dolga in urejena pot. Trajala je 2 in pol do gor in 2 uri do dol. Blizu vrha smo se ločili. Nekateri smo se odločili, da gremo na vrh nekateri pa naravnost do koče. Jaz sem šel na vrh. Ni bilo dobrega razgleda. Potem smo sestopili do koče in si naročili štruklje. Štruklji so bili borovničevi in navadni. Na poti navzdol smo se ustavili na razgledni točki, ki je imela slabši razgled ampak je imela klopco. Vsi smo bili veseli pohoda.

 

Miha Makše

Dobrča

Zgodaj zjutraj sem se zbudil in smo se odpravili na Dobrčo. Hodili smo in hodili, dokler se nismo razcepili. eni so šli k koči, drugi pa na vrh, potem pa do koče. Jaz sem šel na vrh. Na vrhu smo imeli malico. Ko smo se odpravili do koče, smo šli tudi mimo pastirske planine. Pri koči je bilo veliko planincev. V koči so imeli odlične štruklje. Ko smo šli, je bilo sonce že visoko na nebu. Hodili smo in srečali družino, katera je izgubila psa. Na poti navzdol smo šli po isti poti kakor gor, tako, da sem približno vedel, kdaj bomo prišli v dolino. Ko sem zagledal avto, sem bil zelo vesel.

 

Napisal; Maks Makše

Fotografije: Željko Iveković

_DSC5137.jpg_DSC5143.jpg_DSC5146.jpg_DSC5150.jpg_DSC5154.jpg_DSC5156.jpg_DSC5183.jpg_DSC5194.jpg_DSC5196.jpg_DSC5198.jpg_DSC5199.jpg_DSC5202.jpg_DSC5203.jpg_DSC5118.jpg_DSC5123.jpg

SÄULECK - 5.9.2020

POHOD NA SÄULECK

 

Malo pred 4.00 uro zjutraj smo se v soboto 5.9.2020 s Pohodniškim društvom Novo mesto zbrali pred OŠ Bršljin, kjer smo si po opravljenem merjenju telesne temperature in porazdelitvi oseb v kombije nadeli obrazne maske (zaščita proti Covid 19) in pričeli našo vožnjo proti Avstriji.

Nočna vožnja se je preko Villacha in Mallnitza začela preobražati v jutranjo in se tudi zbistrila pred Hohe Tauern (Visoke Ture) tako, da smo jih lahko v jutranjem soncu občudovali v vsej njihovi lepoti. Zavili smo proti manjšemu kraju po imenu Dösen in se po vijugasti cesti miže na desno oko (zaradi prepada) dvigovali proti parkirišču, na višini okoli 1.400 mnv. Tam so nas pričakale poskočne kravice, ki so si svojo radovednost nad prišleki tešile z drgnjenjem rogov ob stranska ogledala parkiranih vozil. Nekatera ogledala smo uspeli rešiti, druga pa so verjetno kasneje žal podlegla pod težo pritiska mukajočih travojedk.

Ne glede na vse smo odločno zakorakali našemu namenu naproti, ki je tisti dan bil; osvojiti ženski 3 tisočak po imenu Säuleck. Mimo hišk Janka in Metke, ki ju ni bilo doma, smo fotografiranje pričeli ob prvem jezercu po imenu Konradlache in občudovali čudovito naravo z mnogimi vodotoki, potočki in zelenjem mnogoterih odtenkov. Pot se je pričela dvigati mimo koče Dösner hütte in Konrad hütte na višini 1.976 mnv, do katere smo potrebovali dobro uro, nato pa še eno do koče Arthur von Schmid House, ki je že na 2.281 mnv in ob njej zazrli v jezero Dösnersee, v katerem se je hudomušno že zrcalilo sonce. Tam smo si celo dovolili počitek in ob hidraciji iz različnih brezalkoholnih virov nekateri bolj, drugi manj opazovali mogočni Säuleck, ki je iz imaginarnega sveta vsakega od nas čedalje bolj postajal realnost, dolga vsaj 2 uri in pol. Očarani nad njim smo zakoračili po označeni poti, ki pa je bila nekaj povsem drugačnega kot prej. Hodili smo po granitni kamnini vseh oblik in velikosti. Nekatere plošče so bile stabilne, druge pa ne in ravno to je od vsakega od nas zahtevalo čuječo hojo brez gostega besedičenja. Pot se je precej vzpela, sploh pod grebenom gore, nato pa je bilo tu pa tam potrebno tudi prestaviti pohodne palice v drugo roko in se malce oprijeti s prosto ter se povleči naprej. Kar se mene tiče mi na trenutke ni bilo lahko. Mati narava je pri moji kreaciji šparala pri dolžini nog, zato sem morda na poti imela še večje izzive od drugih višjih planincev. A ker je bila prava volja in motivacija, se je tudi vrh približeval z vsakim korakom bolj. Nekaterim s težavami so oporo nudili planinski vodniki, ki so v tem delu resnično pokazali svojo pravo naravo in tako pomagali, da smo skoraj čisto vsi osvojili vrh Säuleck na 3.086 mnv.

Krst tistih, ki smo na taki višini bili prvič je bil na moje veselje le stisk roke vodnika, ki pa sem ga začutila zares pristnega in srčnega. V njegovih očeh se je zrcalila vera, da nikoli sploh ni podvomil v nas. Malo naprej je bil visok križ, ki je še podprl to simboliko… morda pa sem gledala le skozi »rožnata očala« prve izkušnje tri tisočaka. Kdo ve… Na vrhu je bil razgled čudovit. Visoke Ture, Dolomiti, Karnijske in Julijske Alpe, Grossglockner in bližnja Ankogel ter Hochalmspitze… so ponosno segali proti nebu. Sem pa bila kar presenečena, saj sem pričakovala več snega na takšni višini, tudi po drugih okoliških gorah…. Tisti sendvič, ki sem ga na vrhu pojedla je bil najboljši na svetu, predvsem pa najvišji, od vseh njegovih predhodnikov iz objema mojega nahrbtnika.

Nazaj smo šli po isti poti. In z vsakim korakom sem se čedalje bolj zavedala dejstva, da si na vrhu šele na pol poti… Daljšo pavzo smo si privoščili pri koči Artur von Schmid, kjer je tista nudel juhica ponovno privezala mojo dušo in vrnila nekaj od barve na moj obraz. H kombijem, ki na srečo niso utrpeli različnih podvigov navihanih gorskih krav, smo se vrnili okrog 20.30 v trdni temi.

Vsebine nočne vožnje proti Novemu mestu se ne spomnim dobro vem le, da sem tu in tam le odprla oči in tiho občudovala vzdržnost fokus obeh šoferjevo na cesto. Kljub pozni uri sem doma polna vtisov težko zaprla oči, a preden me je odneslo v deželo sna, sem vedela, da si želim ta vzpon še kdaj ponoviti.

 

Natalija Šintler

Družinski planinski tabor – Vogar 2020

Pohodniško društvo Novo mesto je izvedlo že deveti zaporedni planinski tabor, kateri je bil letos obarvan družinsko, posebej namenjen mladim planincem in medgeneracijskemu druženju v planinah. Skupno 34 članov, od tega 20 otrok in 14 odraslih smo od 10. do 14. 8. 2020 preživljali planinsko obarvane dneve v osrčju Triglavskega narodnega parka, severno od Bohinjskega jezera. Nastanjeni smo bili v Kosijevem domu na Planini Vogar, 1050 m.

 

Naš tabor smo pričeli v Ribčevem Lazu ob Bohinjskem jezeru z ogledom spomenika prvopristopnikom na Triglav, kateri so ga osvojili 25. avgusta 1778. Sledilo je kopanje v osvežujoči vodi (tisti dan je njena temperatura merila 22 stopinj) Bohinjskega jezera, na severni strani jezera. Po kopanju so se mladi planinci in nekaj odraslih podali na pohod od jezera do doma na Vogarju, kjer smo se ta dan, v poznih popoldanskih urah nastanili. Vozniki smo v času prvega pohoda poskrbeli za dostavo opreme v dom in parkiranje vozil. Drugi dan tabora smo le delno izpolnili načrtovani pohod. Od doma smo nameravali hoditi do Planine v Lazu, 1560 m, vendar smo naš pohod zaradi padavin, ki so nas ujele na poti, zaključili v koči na Planini pri Jezeru, 1450 m, od kjer smo se po okrepčilu vrnili v dom. Tretji dan tabora smo obiskali bližnjo Planino Vodični vrh, 1486 m ter četrti dan uspeli osvojiti že prej načrtovano Planino v Lazu, 1560 m, kjer smo si ogledali sirarno in stan z lesenim kuriščem. Peti dan tabora, ki je bil tudi naš zadnji dan, smo se od doma peš podali proti Bohinjskemu jezeru, od tam pa do plezališča Bellevue, kjer smo ob pomoči alpinista poizkusili plezanje. Vsak dan smo v popoldanskem času ustvarjali ali pa se izobraževali o temah planinske šole. Pohvala vsem 25 udeležencem, kateri so z uspešno opravljenim izpitom tudi opravili planinsko šolo. Večere smo preživljali ob zabavnih družabnih igrah in planinskih pogovorih. Kosijev dom na planini Vogar nam je nudil prijetno bivanje v urejenih sobah, uporabo skupnih prostorov ter postrežbo z okusno hrano in gostoljubnim osebjem. Hkrati je bil tudi praktično izhodišče za naše pohode.

 

Veseli nas, da smo v teh petih dneh, katera so sicer zaradi pestrosti programa minila prehitro, varno uspeli doseči zastavljane pohodniške cilje, stkali nova in utrdili stara prijateljstva, se družili v prijetnem planinskem vzdušju, širili naša znanja in obzorja, živeli zdrav življenjski slog ter obogatili življenja z novimi doživetji. Za organizacijo in vodenje tabora, da smo lahko dosegli in doživeli vse navedeno, se lepo zahvaljujemo predsedniku društva Tonetu Markoviču. Za finančno pomoč pri izvedbi tabora pa se zahvaljujemo Mestni občini Novo mesto in Fundaciji za šport.

 

Zapisala: Klavdija Dolinar

Fotografije: udeleženci tabora