Jalovec

Jalovec, pravi fant od fare med Julijci

Tone Svetina je zapisal, da je goro treba prigarati, če hočeš doživeti srečo na vrhu. Prav to smo počeli v soboto, dne 20. julija. Če bi bil vrh Jalovca v soncu, namesto v oblaku, bi bila naša sreča še toliko večja. Da je Jalovec res lepa in mogočna gora, priča tudi to, da je v grbu Planinske zveze Slovenije. Vrh so prvič osvojili leta 1875. Tu prek pa je med obema svetovnima vojnama potekala  rapalska meja.

Našo turo smo začeli 1611 metrov nad morjem, na Vršiču. Šli smo mimo Tičarjevega doma in mimo lesenega kioska s spominki na markirano pot proti Zavetišču pod Špičkom in Jalovcu. Pot se v začetku spušča, kasneje pa spreminja malo na gor in malo na dol. Tudi »okrasne« jeklenice so vmes, predvsem za to, če pohodnika preseneti dež. Ves čas je lep razgled po dolini Trente. Na najnižji točki naše poti je razpotje. Ena pot vodi v dolino Zadnje Trente, srednja nadaljuje proti Zavetišču pod Špičkom, naša pa navzgor proti Jalovcu. Lezemo sprva po borovem in macesnovem gozdu, potem pa po golih skalah in sončni pripeki. Spet razpotje in mi izberemo zelo zahtevno plezalno pot proti Jalovški škrbini in Ozebniku po prepadnih in »zračnih« pobočjih Goličice, varovane z nekaj klini in kakšno jeklenico. Sicer pa je podobno prostemu plezanju. Da je pot res »zračna« vemo takrat, ko se z obema rokama in varovali držimo za jeklenico, spodaj ni nič, okoli pa je samo zrak. Po dobri plezariji je na vrsti strmo in kamnito melišče, potem pa s sedla lepo speljana in varovana zahtevna pot na vrh Jalovca. Žal smo bili že tako visoko, da smo priplezali v oblak, ki se je ves čas držal vrha. Z vrha 2645 m visokega Jalovca smo se spustili po istem ozkem grebenu do razpotja in jo ubrali proti našemu prenočišču - Zavetišču pod Špičkom. Pot ni prav nič prijazna. Več je plezarije po izpostavljenih predelih, kot lahke planinske poti.

Končno zavetišče in hladna pločevinka osvežilne pijače. Leta 1950 so eno od italijanskih vojaških opazovalnic, ki leži na višini 2064 m, pod špičasto skalo imenovano Špiček, preuredili v Zavetišče pod Špičkom. Leta 1981 pa  podrli in 1983 odprli na novo pozidano zavetišče, ki ima 25 prenočišč in 20 sedežev v jedilnici. Upravlja ga PD Jesenice. Poleg dobre hrane imajo v kotu jedilnice spravljeno tudi kitaro, ki smo jo zvečer uporabili za ubrano petje in prijetno zabavo. Tudi našo himno smo zapeli.

Drugo jutro smo nadaljevali sprva po kamniti in stopničasti poti v dolino k izviru Soče. Pot je »ubijalsko« dolga in strma z nekaj prijetne steze med borovci in macesni. Pri koči smo pustili nahrbtnike in si peš ogledali 15 minut oddaljeni izvir Soče. To je treba videti!

Avtobus za Vršič je imel nekaj zamude, da bi kmalu zaspali v prijetni senci ob nam najbližji serpentini. Ni nam še bilo dovolj pešačenja in plezanja in tako smo se v Gozd Martuljku udeležili še nove ferate Hvadnik. Visoke je 250 metrov in se pleza dve uri. Pa smo potrebovali manj časa in še slikali smo se vmes. Potem pa domov v kruti vsakdan in službo v ponedeljek.

 

Zapisal: Miran Jenko

Fotografije: Tine Luzar