NEDELJSKA TURA PO KOČEVSKEM ROGU - 28. 2. 2021

V nedeljo, 28. 2. 2021, smo se ob 8. uri zbrali na parkirišču pri plavžu na Dvoru. Z avtomobili smo se, za Igorjem Cibicem, odpeljali po gozdni cesti do nekdanje kočevarske vasi Luža, ki je bila v razcvetu v 14. stoletju. Da je bila tam nekoč vas pričajo ruševine hiš, prostrane košenice in stara sadna drevesa. Hladno in vetrovno jutro nas je gnalo na pot, da bi se čim hitreje ogreli. V tri skupine, ki smo hodile z zamikom in z medsebojno razdaljo, se je razvrstilo 24 udeležencev. Hoja po gozdnih cestah, stezah, med mogočnimi drevesi, vrtačami in z mahom obraščenimi skalami je ustvarila posebno vzdušje. Zavedanje, da tu živijo rjavi medvedi, na katere so nas opominjale oznake medvedjih šap, ki označujejo pot po medvedovih stopinjah, je podkrepilo naša razmišljanja. Ko se je gozd razmaknil, so se pred nami razprostirale obširne, pokošene jase, na katerih so bile lovske preže in ostanki nekdanjih vasi. Na 909 m nadmorske višine je bila vas Rdeči kamen, ki je nekoč štela 15 hiš. Na Kunču je bilo 11 hiš in je bila najstarejša kočevarska vas. Kočevarji so bili napredni kmetovalci, gozdarji, izdelovalci lesenih izdelkov, sadjarji in krošnjarji. Krošnjarji so prodajali lesene izdelke, suho sadje in kostanj, ki so ga preprodajali. Znani so bili tudi po peki kostanja v zelo oddaljenih mestih. Lovska preža sredi ogromne jase, je najboljše stojišče za razgled na greben Stojne, ki se vleče nad Kočevjem proti Ribnici, Veliki in Mali Rog in ostale z gozdom poraščene gore. Na Kunču se je skrivala Veronika Deseniška in opazovala, kako rušijo njen grad Fridrihstein. Mi pa smo imeli ob nekdanji logarjevi hiši, ki se že ruši, počitek in malico. Spočiti in siti smo nadaljevali s hojo po gozdnih poteh, ki so se več vzpenjale kot pa spuščale in nas krožno pripeljale na izhodišče, h gozdarski koči na Luži.

Današnja tura po delčku mogočnih gozdov Roga je bila prav posebno, močno doživetje, ki bo še dolgo buril našo domišljijo in razmišljanje.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije pa so prispevali Marjana Meznarčič, Igor Pucelj in Miran Jenko