Škrlatica 2740 m, Kriški podi in Razor, 15. in 16. julij 2023

Kraljica…koliko let že sanjam, da te objamem. Eno leto nisem bila dobro fizično pripravljena, drugič ni bilo pravega vremena, tretjič nisem imela prave družbe, četrtič nisem bila čisto zdrava, petič nisem imela časa, šestič sem bila noseča, potem je bil majhen otrok…. in še bi lahko naštevala. Veliko spoštovanje do te gore je ves čas v meni. Vse ovire, vsi izgovori, pa so se v trenutku razblinili, ko sem zagledala razpis novomeškega Pohodniškega društva. Razpis je poleg Kraljice ponujal še nekaj ostalih okoliških vršacov. OK, če nikogar drugega ne poznam, poznam vodnika. Torej imam družbo za začetek. Odlično, tudi moj dragi gre zraven. Ne morem verjeti, tudi vreme bo stabilno. Ni več izgovorov. Gremo. Odločena. Dan ali dva pred odhodom pa se začnejo porajati dvomi. Bom zmogla? Sem dovolj dobro pripravljena? Mož me bodri, mi vliva zaupanje in me pomiri.

Hitro pakiram nov 30 litrski nahrbtnik. Nabasan do konca. Zunaj ostane pijača in sendviči. Hmm, česa ne potrebujem…

Vstanemo sredi noči in se odpravimo na avanturo.

Zberemo se v Vratih in začnemo pot. Navkreber, čez gozd, tam kjer sva se z možem pred leti spuščala nazaj v dolino. Odpirajo se čudoviti pogledi. Navdušenje kar ni ponehalo. Navajena gora in ferat, sem se s polno koncentracijo vzpenjala proti vrhu. Vsak korak pazim in prečim nekaj težkih odsekov. Dobra energija okoli mene mi vliva zaupanje vase in čutim, da bom zmogla. Vrh. Končno sem pri njej. Nepopisna sreča. Šele zdaj se zavedam zakaj ji rečejo Kraljica. Je dama in ni vsakemu dano, da se ji približa in še manj je tistih, ki lahko pridejo k njej. Varno sestopimo in se preko rdečih vratic spuščamo proti Kriškim podem. Sproti skočimo še na dva vršaca, Dolkova špica in Križ. Noge bolijo, vendar sreča in ponos vse pretehtata.

Naslednji dan osvojimo še dva vrhova, Razor in Planjo. Vesela. Pri sestopu v dolino nas je ves čas spremljal Očak in Stena. Neverjetni pogledi. Poskušam narediti fotografije s katerimi želim pokazati mojih najdražjim, ki jim te lepote niso dostopne. Zelo hitro ugotovim, da to ni mogoče. Lahko jim kažem slike in oni čutijo po svoje. To je dano samo izbrancem. Na koncu poti sem bila srečna, utrujena in ponosna. Uspelo mi je. Ob sebi sem imela ves čas krasne ljudi. Planince, pohodnike, istomisleče, ljubitelje gora. Vsi smo se zavedali zahtevnosti. Vsi prilagodljivi, dobronamerni, dobrovoljni. Energija med nami je stekla in nič ni bilo težko. Dva dneva, ki jih ne bom pozabila nikoli. Hvala Pohodniško društvo Novo mesto.

 Teja Goleš