Na dan, 17.05.2025, smo se z Mladinskim odsekom Pohodniškega društva Novo mesto, odpravili z avtobusnim prevozom na pohod po Soriški planini. Kot veleva naša tradicija, smo se zbrali pred OŠ Bršljin ob 7.00 uri in nestrpno že v večini čakali na avtobus, katerega smo res kmalu tudi zapolnili.  Seveda brez odjav v zadnjem trenutku ni šlo. Na koncu se nas je zbralo 53 udeležencev. Od tega je bilo 32 nadobudnih mladih planincev iz različnih Novomeških osnovnih šol. Drugi pa so bili odrasli udeleženci, ki so se prav tako zelo veselili tega pohoda. Pred samim odhodom smo še preverili prisotnost, da smo bili res vsi že na avtobusu. Zelo smo bili presenečeni nad našo voznico avtobusa, Marušo, ki res spretno obvladuje volan po teh naših cestah. Nato se odpeljemo iz Novega mesta mimo Ljubljane in naprej do Bohinjske Bistrice, na Soriško planino. Ta je zelo znana tudi kot manjše smučišče, ki je v zimskem času polno zasedena.

Na Soriško planino prispemo v dobrih dveh urah in pol vožnje. Tam se izkrcamo in preobujemo v pohodne čevlje. Dogovorimo se še za 20 minutni postanek za malico. Po okrepčilu se zberemo na parkirišču, z vodniki in mentoricami podamo nekaj navodil in se že eden za drugim ob preštevanju napotimo po markirani poti v smeri Možica. Vreme je bilo dopoldan še dokaj stabilno, z nekaj sončnimi žarki in oblačnostjo. Napovedane so bile tudi možne popoldanske plohe. Od začetka je bila pot travnata, naprej pa gozdnata a ne zahtevna.

Po slabi uri hoda smo prišli do sedla, kjer smo naredili krajšo pavzo za okrepčilo in slačenje. Kdor je bil pa bolj pozoren, pa je lahko že opazil precej cvetoče gorsko cvetje, ki se že lepo spomladansko prebuja. Nato nadaljujemo po malo bolj strmem pobočju proti našemu prvemu vrhu, Možicu. Tam pa tudi že lahko med hojo opazimo ostanke bunkerjev, ki jih je res veliko. Vrh Možica(1602m) dosežemo res kmalu. Vreme se začne nekoliko slabšati, zato po navodilih nas vodnikov, skličemo hitro skupno slikanje in na hitro še na ogled skozi rov bunkerja. To je bila res zanimiva izkušnja, saj je bilo v rovu čista tema, morali smo imeti čelne svetilke. Nekateri jih niso imeli in jih je bilo malo strah, zato so vriskali in se držali svojega kolega ki je bil pred njim. Adrenalina je bilo precej pri nekaterih. Za opazovanje razgledov ni bilo časa. Po tem ogledu rova smo se odločili, da ne nadaljujemo pohod naprej po grebenu do naslednjega vrha Slatnik, saj nam je vreme nekoliko nagajalo in začele so dežne kaplje. Turo smo morali zaradi možnega dežja skrajšati. Napotili smo se nazaj proti dolini, prišli do širše peš poti, muljetere in s hitrejšim tempom sestopali v dolino. Vmes smo lahko opazili tudi ostanke nekdanje vojaške  kasarne, danes se tam nahaja hlev, ki ga imajo za ovce. V slabi uri hoje v dolino, se nekoliko vreme izboljša. Zato se v dolini z vodniki odločimo da turo nadaljujemo vsaj še na Lajnar, ki je bil res blizu. Pred nami je še dobre pol ure vzpona ob smučišču na Lajnar(1549m).

 Na vrhu sledi krajša pavza za malico, nekateri so si ogledali tudi nekdanje kasarne, ki se nahajajo tik pod vrhom. Otroci so si z veseljem v svoje planinske dnevnike odtisnili žige, seveda brez slikanja pa tudi ni šlo. Skupinska fotografija je morala bit. Tudi za razglede je bilo več časa, saj se je res lepo vreme izboljšalo in nam omogočilo lepe razglede na Ratitovec, Blegoš, Črno Prst in vse do Triglava in Julijske Alpe.

Po počitku in slikanju smo se le še podali v dolino ob desnem bregu smučišča na parkirišče Soriške planine. Do parkirišča, oziroma avtobusa smo imeli dobre pol ure hoje. Ko smo prišli do avtobusa, smo se preobuli v svoje udobne superge in preoblekli. Časa za počitek in daljši odmor je bilo dovolj. Vsak si je lahko tudi v koči kupil kaj za pojest in za pit. Brez vsakih vprašanj smo se vsi napotili v kočo Lajnar, katera res nudi dobro hrano ali pijačo.

Po uri in pol odmora, smo se dobili pred avtobusom, se vkrcali in se odpeljali nazaj proti domu. Pohod nam je tudi tokrat dobro uspel, brez vsakih poškodb in kakšnih zapletov smo preživeli res lep dan v naših hribih Soriške planine.

Hvala vsem vodnikom Pohodniškega društva Novo mesto in mentoricam, ki lepo poskrbimo za varno vodenje Mladinskega odseka.

Voznici Maruši (prevozi Moja Dolenjska) pa se tudi res zahvaljujemo za varno in udobno vožnjo. Se priporočamo!

Besedilo: Tomaž Struna

 

12Next

Cilj našega nedeljskega pohoda so bile tokrat Bele stene, ki ležijo na območju Velike Kapele v bližini naselja Jasenak ter  jugozahodno od Mrkopalja. Od Samarskih sten, ki ležijo zahodno, so ločene z dolino Crna Draga. Od Samarskih sten so oddaljene okoli 2,2 km. Obe skupini sta težko prehoden labirint kamnitih skupin, ki štrlijo iz gozda. Grajene so iz apnenca, pokriva pa jih gozd.  Tu uspevajo alpske rastline in živali. Bele in Samarske stene s skupno površino 1175,35 ha so bile leta 1985 razglašene za naravni rezervat.

Iz Novega mesta smo se peljali prek Vinice, Ogulina, pod Klekom do vasi Jasenak, kjer sta se nam pridružila še pohodnika iz Izole. Po nekaj kilometrih makadama smo zapustili vozila. Po uri hoda smo se mimo zavetišča Miroslava Hirca (leta 2020 je bilo proglašeno za najlepše zavetišče na Hrvaškem) povzpeli do koče.  Tu je bilo kar nekaj domačih planincev, ki so nam postregli s kavo. Pot do najvišjega vrha, ki doseže višino 1334 m, ni bila dolga. Na vrhu smo bili okoli poldne.

Nato se je začel sestop, ki pa nikakor ni potekal po poti pristopa. Nadaljevali smo po Vihoraški poti proti Samarskim stenam. Svet je kraški, gozd pa že skoraj štirideset let razglašen za naravni rezervat, in je kot tak izredno slikovit pa tudi težko prehoden.  Mimo Luske (kjer je tudi vpisna skrinjica) smo prišli do Natašinega dola, od tu pa nadaljevali proti Ratkovemu zavetišču. To Ratkovo sklonište, ki je umeščeno v votlino  pod Šempasovo steno, si je nekaj pohodnikov steklo tudi  ogledat. Večina pa se nas je odločila na razcepu obrniti se naravnost proti Begovi dolini, kjer smo imeli parkirane avtomobile. Zavetišče nas je večina obiskala že lani, ko je bila naš cilj Zahodna  skupina Samarskih sten. Tudi sicer smo morali biti že kar zadovoljni. Poleg Belih smo kot sestop dobili še Samarske in tisto vmes: Vihoraški put, ki povezuje Samarske in Bele  stene, je po mnenju nekaterih najlepša planinska pot na Hrvaškem.

Na Slovensko smo prišli pozno – tako, da ko sem stopil doma skozi vrata, so mi s televizije že sporočili referendumske rezultate.

 

Naši rezultati  pa so:

25 udeležencev,

opravljenih okoli 800 višinskih metrov,

lepo preživet dan.

 

Zapisal: Igor Cibic

 

12Next

Pohodniško društvo Novo mesto je v nedeljo, 27.4., na Dan upora proti okupatorju, izvedlo akcijo Pohod po Krku, krožno pot iz Baške, ki je bila dolga 15 km.

Začeli smo zjutraj ob 5.30, odhod z avtobusom izpred OŠ Bršljin. Avtobus je bil napolnjen vse do rezervnih sedežev pri šoferju. Imeli smo srečo, sonce nas je spremljalo cel dan.

Nekje ob 9ih smo prispeli v Baško, kjer smo začeli naš pohod. Ob plaži smo hodili nekaj časa po Camino poti, skrenili za poučno stezo Baška zarok proti vasi Batomalj, preden smo se razšli z drugo skupino pohodnikov, saj smo mi zavili proti grebenu in se pričeli vzpenjati skozi gozd.

Po slabi uri vzpona smo prišli do prvega vrha, Ljubimer, ki ima 220 m nadmorske višine, kjer se nam je pogled spet odprl na morje, z vseh strani. Malo smo se spočili in se odpravili naprej proti sedlu Vratudih, ki stoji na 350 m nadmorske višine.  Nadaljevali smo pot po grebenu v jugovzhodni smeri, kjer se nam je odprl pogled na otok sv. Grgurja, kjer je bil od leta 1949 do leta 1988 ženski zapor, otok Prvič, Goli otok, kjer je bil moški zapor in pogled na gorski greben Velebit. Pogled v levo nam je mnogokrat postregel s čudovito panoramsko sliko Baškega zaliva in njegove turkizne vode.

Medtem, ko smo hodili po grebenu pa smo morali biti zelo previdni, saj so bile skale precej ostre, pot zaradi njih ni bila ravna, nagajala pa nam je tudi burja, ki je po mnenju naših vodnikov v času našega pohoda pihala z močjo do 60 km/h. Na trenutke nas je hotela kar odnesti. Bilo je posebno doživetje.

Na Stankovici, razpotju, smo zavili proti Baški po melišču. Previdnost ni bila odveč. Takrat smo na levi lahko videli tudi plezalno steno.

Predzadnji del poti je bil tudi poseben, borov gozd, ki je imel dve zelo fotogenični točki pogleda na Baško, kar smo z veseljem izkoristili za lepe spomine.

In že smo se vračali po Baški rivieri proti Heritage hotelu Forza, kjer smo se podružili s sopohodniki in se zasluženo okrepčali s krepko in okusno mineštro. Seveda smo morali umiti noge v morju, kakopak. S postanki vred smo hodili približno 5 ur, do 14.00.

Hvala Mestni občini Novo mesto , ki podpira našo dejavnost, ravno tako soorganizatorjem PD Obzova Krk, ter vodnikom, ki so nas varovali na poti.

Splača se vstati ob 4.30 za tako lep izlet.

Avtor Ana Bračika

 

12Next

Pohodniško društvo Novo mesto že tradicionalno organizira velikonočni pohod na Pugled.
Pugled je vrh v Kočevskem Rogu, zgodovinsko zanimiv. Tu se je življenje izteklo Miranu Jarcu, pesniku in pisatelju,  ki je del svojega življenja preživel v Novem mestu.
Čez Pugled poteka tudi del pohoda Po medvedovih stopinjah.

Na velikonočni ponedeljek se nas je kar lepo število pohodnikov zbralo  pred bršljinsko osnovno šolo. Odpeljali smo se mimo Straže, Soteske, do Dvora in proti Kočevju.
Naše izhodišče je bila vas Stari log.
Pod vodstvom odličnih vodnikov, Tomaźa in Igorja, nas je pot do vrha vodila po travnikih in gozdu. Zahvaljujoč našim markacistom, ki pot zelo dobro vzdržujejo, je bila hoja prijetna in lahkotna. Cenimo in spoštujemo vas in vaše delo, ki ga opravite, da mi lahko brezskrbno uživamo na poteh, brez ovir.

Pot nas je vodila mimo ostankov starih kočevarskih vasi in vodnik Igor  nam je postregel iz svoje bogate zakladnice znanja o zgodovinskih dogodkih teh krajev in ljudi.
V prijetnem vremenu, občudovanju čudovite  skoraj neokrnjene, narave, ob klepetu, smehu, s kratkimi postanki, smo prišli na vrh, do ruševin cerkve.
Privoščili smo si daljši počitek, čeprav pot ni bila naporna, se pokrepčali z velikonočnimi dobrotami iz nahrbtnikov. Tudi tu nam je Igor postregel s kar nekaj zgodovinskimi dejstvi.
Še skupinska slika in odpravili smo se, po krožni poti, proti našemu izhodišču. Ustavili smo se še pri spomeniku v čast Miranu Jarcu in pri drugem, v čast neznanim padlim borcem.

Čudovit velikonočni ponedeljkov pohod smo zaključili z mislijo, da nam je bilo res lepo in da kmalu ponovimo.
Iskrena zahvala Tomažu in Igorju za vodenje

Različne poti
nas vodijo v različne smeri.
Ko za trenutek se združijo,
čudovite spomine ustvarijo.
Nam povedo,
da nič ni težko,
da nismo sami,
vedno je nekdo z nami,
z ramo ob rami.

Zapisala: Marjeta Mlakar

 

12Next