V okviru Evropskega tedna mobilnosti je Mestna občina Novo mesto v torek, 22. septembra, organizirala tradicionalni Dan brez avtomobila.

Na Glavnem trgu so se s svojimi stojnicami predstavila številna društva, ustanove in organizacije. Obiskovalce vseh generacij je čakal pester in raznolik program, v katerem so se prepletali učenje, gibanje, ustvarjalnost in druženje.

Tudi Pohodniško društvo Novo mesto je bilo del tega čudovitega dopoldneva. Svojo stojnico in dejavnosti društva smo predstavljali Majda, Igor, Božo in Marjeta.

Obiskovalcem smo ponudili veliko slikovnega gradiva, zloženke in priponke, pripravili pa smo tudi prav posebno delavnico izdelovanja planinskih markacij. 

Za najmlajše smo pripravili še nekoliko bolj pustolovski izziv. Od ulične svetilke do skulpture situle smo napeljali vrv ter otrokom ponudili prvo izkušnjo uporabe varovalnega kompleta, pripenjanja in varnega plezanja. Z zanimanjem in navdušenjem so se preizkušali v nečem novem, na koncu pa je vsakega čakala tudi majhna nagrada, zloženka, priponka in seveda … bomboni. Zanimanja je bilo veliko, zato smo imeli res pestro in veselo dopoldne. Najlepše pa je bilo videti otroške nasmehe, radovednost in željo, da bi poskusili nekaj novega. Občutek, da smo naredili nekaj dobrega, da smo otrokom vsaj za trenutek približali gibanje, planine in gore, nas je spremljal še dolgo po koncu dogodka. Prav takšni trenutki nam dajejo čudovito energijo in voljo, da še naprej delujemo, ustvarjamo in predstavljamo naše društvo, ki je zelo dejavno tudi na področju mladinskega odseka. Hvala vsem obiskovalcem, mladim in malo starejšim, ki ste se ustavili pri naši stojnici, poklepetali z nami, pokazali zanimanje in z nami delili dobro voljo. Hvala tudi Mestni občini Novo mesto, ki podpira naše dejavnosti in nam omogoča, da svoje poslanstvo približujemo širši skupnosti. Kajti gibanje v naravi ni le pot do zdravja. Je pot do dobrega počutja, novih doživetij, prijateljstev in trenutkov, ko zares začutimo, kako lepo je biti del narave. 

Naj bodo naši koraki čim pogosteje usmerjeni stran od vsakdanjega vrveža, v gozd, na hrib, v gore … in drug k drugemu.

 Zapisala: Marjeta Mlakar

12Next

 

Tokratno akcijo mladinskega odseka smo izpeljali na 1025 metrov visok Lubnik, ki se nahaja v Selški dolini nad Škofjo Loko. Kar štiriinsedemdeset pohodnikov se nas je zbralo pred OŠ Bršljin, od koder smo se z dvema avtobusoma odpeljali v Škofjo Loko. Pohod smo pričeli pri tamkajšnjem vrtcu, se podali preko mostu, pod katerim teče Selška Sora. Za vzpon smo izbrali pot mimo Starega gradu, ki se skriva v osrčju gozda. V začetku pohoda smo hodili po makadamski cesti, ki pa je nato prešla v lepo a hkrati vzpenjajočo se pešpot. Z nekaj vmesnimi postanki smo vrh osvojili po dobrih dveh urah. Na vrhu stoji dom, kjer smo si privoščili daljši postanek za okrepčilo. Razgledi z vrha so segli na del Selške doline s Škofjo Loko v ospredju in do  Kamniških Alp, Karavank, vrhovi le teh pa so bili tokrat skriti v oblakih.

Pred sestopom smo opravili še skupinsko slikanje in nadaljevali z pohodom. Za sestop smo izbrali grebensko pot in s tem izpeljali lepo krožno turo. Zaradi razmočenih tal je bila pri sestopu potrebna še dodatna previdnost, da ne bi prišlo do poškodb. Po dveh urah smo prišli na izhodišče. Med potjo v Novo mesto smo se ustavili še na počivališču Barje. V Novo mesto smo prispeli ob 16 uri.  Udeleženci pohoda so izrekli zadovoljstvo nad izvedbo, kar nam vliva dodatne moči za nadaljevanje našega dela in izpeljavo zadanih ciljev. Hvala vsem za udeležbo in dobro voljo.

Zapisal: Božo Mlakar

Slikovno gradivo: Tomaž Struna

12Next

Pohodniško društvo Novo mesto se je za uvod v september odpravilo v italijanske Dolomite. V četrtek, 3. 9., ob 6.uri, smo se s kombiji odpeljali novim avanturam naproti in po dobrih 6-ih urah vožnje preko Avstrije prispeli na izhodišče prvega pohoda, prelaz Tre Croci. Od tam nas je prijetna in dokaj lahka pot pripeljala do jezera Sorapis, ki nas s svojo značilno modro barvo ni pustilo ravnodušnih. Fotografiranje je dobilo prednost pred počitkom in zasluženo malico :). Po isti poti smo se vrnili na Izhodišče in se odpeljali do mesta Alleghe, ki je bil naš “bazni tabor” v naslednjih dneh. Obvezni postanek na poti je bil še na Passu GIau kjer smo se naužili lepih razgledov na Dolomite.

Naslednji dan smo se preko prelaza Falzarego in nato mimo znanih smučarskih središč, Arabba, Corvara, Alta Badia odpeljali na 2000 metrov visok Passo Erbe kjer smo začeli s krožno potjo okoli gore Sass de Putia. S tem smo vstopili tudi v enega od naravnih parkov Dolomitov, Puez-Odle. Večina pohodnikov je po dobrih 2 urah hoje “skočila” s poti in se po ferati težavnosti B brez večjih težav povzpela na 2875 metrov visok Peitlerkofel. Razgledi z vrha nas niso razočarali. Segali so do znanega smučišča Kronplatz, švicarske in avstrijske meje, sramežljivo se nam je odkrival najvišji vrh Dolomitov, imenovan tudi kraljica Dolomitov, Marmolada (3343 m) in poleg nje še en slavni tritisočak z značilnim piramidnim vrhom, Piz Boe (3152 m). Seveda vrha nismo zapustili brez obvezenga skupinskega slikanja z zastavami - ene od obveznih oprem v nahrbtnikih naših vodnikov.

Preostali pohodniki, ki se na vzpon niso odpravili, so pot nadaljevali po planoti do koče Genova. Ponovno združeni, smo zadnji dve uri krožne poti prehodili skupaj in se po skupno 8 urah hoje in prehojenih 17-ih km dobre volje in lahkega koraka vrnili do izhodišča. Ob razgledni vožnji nazaj do nastanitve je bilo že čutiti rahlo vznemirjenje pred naslednjim dnem, ko je, vsaj za nekatere, sledila najtežja in najlepša tura našega izleta v Dolomite - vzpon na Tofano di Mezzo.

Tofana di Mezzo (3244 m) je najvišja od treh Tofan, ki se bohotijo nad Cortino d’Ampezzo in hkrati tudi tretji najvišji vrh italijanskih Dolomitov. Pot nanjo, če izključimo turistično vožnjo z gondolo, vodi po feratah različnih težavnostnih stopenj. In, ker smo novomeški pohodniki vedno pripravljeni za nove izzive, smo se nanjo povzpeli po najtežji, s težavnostjo D ocenjeni, imenovani Punta Anna in Gianni Aglio. Toda vrnimo se na začetek.

Po skupnem odhodu iz “baze” smo se nekoliko nižje od prelaza Falzarego ločili v dve skupini. Tista malo manjša se je odpeljala do koče Dibona, izhodišče za vzpon na Tofano di Mezzo, večja skupina pa je svojo turo začela ob vznožju gondole na Cinque Torri. Do koče Scoiattoli, kjer se začne krožna pot okoli Cinque Torri, so se pohodniki zložno vzpeli po smučišču in po premaganih dobrih 300 metrih višine prišli do že omenjene koče. Po ogledu muzeja 1. svetovne vojne na prostem so začeli z razglednim pohodom okoli znamenitih 5 “prstov” in se mimo koče Averau povzpeli do koče Novolau, ki stoji na 2574 m visokem istoimenskem vrhu.

Feratarji smo, kot že omenjeno, svojo turo začeli pri koči Dibona, ki leži na višini 2083 m in se po dobrih 30 minutah hoje povzpeli do koče Pomedes. Ob krajšem postanku pri koči, kjer smo si ogledali zgornji del FIS smukaške proge Olympia delle Tofane in njen slavni “skok” smo nadaljevali pot po melišču mimo zgornje postaje žičnice in kmalu vstopili v plezalni del poti. Pred nami je bila dolga in težka plezalna pot, ki je sprva vodila po ferati Punta Anna do istoimenskega vrha in nato prešla v ferato Gianni Aglio. Strmina poti skorajda ni popustila in je zares zahtevala dobro kondicijo in vzdržljivost, moč v rokah in glavi. Vseskozi je bila pot zelo dobro zavarovana z jeklenicami, mestoma so za pomoč postavljeni klini, skobe in lestve. Plezalni del poti se je po 5 urah zaključil na grebenu in po 20 minutah hoje smo stali na vrhu Tofane di Mezzo. Veseli in utrujeni po osvojenem vrhu smo se z gondolo spustili nekoliko nižje in nato še dobro uro in pol hodili do izhodišča. Statistika na uri je ob koncu pokazala, da smo prehodili 9,4 km in naredili 1539 m višinske razlike. Bili smo si enotni, da je tura kljub svoji težavnosti ponudila vse, kar si ljubitelj gora lahko želi.

Zadnji dan smo preživeli zelo sproščeno in se ob poti proti domu ustavili v Cortini d’Ampezzo, se sprehodili ob jezeru Toblach in se odpeljali do slapu Fallbach, ki velja za najvišji slap na avstrijskem Koroškem. Ob njem poteka tudi zahtevna ferata, katera bo naš cilj na eni od naslednjih odprav. Da smo si še dodatno posladkali naš izlet, smo zavili v trgovino in slaščičarno Loacker. Nihče je ni zapustil brez vrečke dobrot. V Novo mesto smo prispeli okoli 19. ure.

Za nami je bil res lep podaljšan vikend, ki nas je napolnil z energijo in navdal z idejami za prihodnje izlete v Dolomite.

zapisala Tjaša Primc

12345Next

 

Družinski tabor na Slatni 2026, osem dni, polnih doživetij.

Leto se je obrnilo in spet smo bili skupaj na Slatni. Pohodniško društvo Novo mesto je tudi letos pripravilo tradicionalni družinski tabor, ki je v osmih dneh združil 42 udeležencev v nepozabno zgodbo prijateljstva, povezovanja, gibanja, učenja in veselja. V osmih dneh smo hodili, plezali, plavali, ustvarjali, se učili, igrali, spoznavali naravo, osvajali vrhove in predvsem bili drug z drugim. 

Obiskali smo dolino Tamar, dolino Vrat, Krnico. Se povzpeli na Trupejevo poldne in plezali v ferati Dobršnik, plavali v Blejskem jezeru. Realizirali smo vse zastavljene cilje. Najlepši del tabora pa niso bili samo osvojeni vrhovi in prehojene poti. Najlepši so bili smeh, pomoč, spodbuda, nova prijateljstva, objemi, skupne dogodivščine in tisti drobni trenutki, ki jih ne moremo zapisati v noben zemljevid, a jih bomo še dolgo nosili v srcu. Hvala vodnikom, mentoricam in spremljevalni ekipi za varno vožnjo, odlično vodenje pohodov ter za potrpežljivost, spodbudo in ustvarjalnost na delavnicah, pri igrah in pri izvedbi planinske šole.

Hvala Pohodniškemu društvu Novo mesto in vodji tabora, Božo Mlakar, za odlično organizacijo, vodenje in izpeljavo družinskega tabora. Hvala Mestni občini Novo mesto in Planinski zvezi Slovenije, ker podpirata dejavnosti Pohodniškega društva Novo mesto in s tem omogočata, da lahko skupaj ustvarjamo takšne čudovite zgodbe. Za nami je teden, ki bo ostal v spominu. Osem dni, v katerih smo postali bogatejši, za nova znanja, nova prijateljstva, nove izkušnje in nešteto lepih spominov. 

zapisala: Marjeta Mlakar