V torek, 1. 10. 2024, sem vodila učence 6. razreda iz OŠ Šmihel na Gorjance. Z avtobusom smo se odpeljali do Gaberja, kjer smo počasi začeli z vzponom do Gospodične. V skupini nas je bilo 51. Med počitki sem jih informirala o markacijah, markiranju, varni hoji, varovanju narave, Gorjancih… Zadnji vzponi so bili za nekaj udeležencev že zelo naporni. Počitek z malico pri domu na Gospodični in osvežitev pri studenčku, so jim vrnila moči. Razgled na Novo mesto jih je navdušil. Nadaljevali smo do Krvavega kamna, kjer smo se združili s skupino, ki je bila na Miklavžu. Med vožnjo v avtobusu sem jim povedala Trdinovo bajko Gospodična in legende o Krvavem kamnu. Pred šolo smo se poslovili. Bili so zelo zadovoljni, ker so zmogli, veliko novega videli, izvedeli in doživeli.

Zapisala in fotografije: Majda Markovič

V petek, 27. 9. 2024, smo se ob 14.uri odpeljali proti Srbiji, na Rajac, planino, ki se nahaja 100 km od Beograda nad Ljegom. V skupini nas je bilo 11 odraslih in 3 osnovnošolke. S kombijem in osebnim avtomobilom smo se prijetno peljali, dokler se niso v bližini Zagreba pričeli zastoji, ki so nam podaljšali čas vožnje za 2 uri in pol. Na cilj – v Planinski dom Čika Duška Jovanoviča, ki se nahaja na 648m in je lani obeležil 70 obletnico delovanja, smo prispeli ob 22. uri. Pričakali so nas planinski prijatelji z neverjetno dobrodošlico. Po požirku žganega, kosu pogače, ki se jo pomoči v sol, krepkih stiskih rok, objemih, predstavljanju, so nas pospremili v jedilnico na okusno večerjo. Po večerji smo se namestili v sobe in se takoj vrnili v jedilnico, kjer smo nadaljevali z druženjem. Odvisno od utrujenosti smo po polnoči odhajali spat. Prebudili smo se v sveže sončno sobotno jutro. V domu je bilo delovno vzdušje, ker so urejali še zadnje podrobnosti za orientacijsko tekmovanje. V dom so prihajale številne ekipe odraslih in mladih  tekmovalcev iz  celotne Srbije. Naše mlade planinke so si izbrale plezanje na naravni steni, kjer so uživale in bile zelo uspešne. Odrasli pa smo šli v spremstvu vodnika Rajka na turo do doma  Dobre vode, ki se nahaja na višini 785m. Pot se sprva vzpenja po travnatem pobočju, nato pa valovito poteka po razglednem grebenu. Pri koči pa spet dobrodošlica planinskih prijateljev. V senci pred domom smo pomalicali velike lepinje s kajmakom, ki smo jih dobili pred odhodom na turo, se odžejali s pijačo, ki so nam jo nudili gostoljubni domačini. Seveda ni manjkala tudi dišeča kavica. Izmenjava planinskih doživetij nas je medsebojno bogatilo in povezalo. Ob odhodu so nam obljubili, da se nam aprila pridružijo na Rudolfovanju. Vračali smo se po drugi poti, preko vrha Rajac, 848m. Na vrhu smo uživali v prostranem razgledu, vodnik pa nam je poimenoval videne vrhove, mesta, naselja in objekte v daljavi. Med počasnim sestopom smo srečevali številne veselo razpoložene planince. Videli smo tudi ogromno dežnikaric in grmov zorečega šipka. Pred dom smo se vrnili v času podelitve medalj najuspešnejšim ekipam.  Terasa in prostrana zelenica pred domom sta bili polni planincev, bilo je razigrano vzdušje. Pred večerom so se razšli. Dom pa so zapolnili organizatorji nedeljskega trekinga in orientiringa, ter bolj oddaljeni tekmovalci. Po večerji smo se družili ob glasbi pozno v noč. Ponoči je močno deževalo. Dež se je malce umiril ravno v času svečane otvoritve tekmovanja. Vse prisotne tekmovalce, organizatorje, predsednika iz PSK Pobeda – g. Milana Lončarja je pozdravil naš častni predsednik g. Tone Markovič in jim zaželel uspešno izvedbo tekmovanja in nadaljevanje sodelovanja med društvoma. Tekmovalci so postopno startali, mi pa smo se poslovili od planinskih prijateljev in lepot planine Rajac. Skozi mokre šipe smo opazovali pokrajino, ki jo ob prihodu nismo videli zaradi teme. Ob povratku smo šli še v okolico Novega sada, na kosilo v Etno domačijo – salaš. Po kosilu smo si ogledali številne stare predmete in gospodarska poslopja. Vožnja nazaj je potekala brez zastojev z izmenjavo vremenskih pojavov. Deležni smo bili različnih jakosti dežja, oblačnosti in sonca.

Polni nepozabnih doživetij, izkušenj, znanj, novih poznanstev, ter zadovoljstva smo se vrnili na svoje domove. Dobrodošlico in vse kar so nam nudili planinski prijatelji nas je zelo obogatilo. Za vse smo jim hvaležni in naša poznanstva bomo utrdili in razširili, ko se nam bodo v aprilu 2025 pridružili na Rudolfovanju. Zahvaljujemo se tudi MO Novo mesto, ki podpira naše aktivnosti in mednarodno sodelovanje.

Zapisala: Majda Markovič, fotografije: Teja Mohorič in Kyra Markovič Hvala

V sklopu prireditev v Tednu slovenskega športa smo v sredo, 25. 9. 2024, izpeljali pohod do Bezgavca.

V svežem, sončnem dopoldnevu se nas je zbralo 8 upokojencev in 1 štirinožni prijatelj pred Supernovo, z namenom, da se družimo, razgibamo in nadihamo svežega zraka. Pohod je potekal ob krožišču s situlo, po makadamski poti pod Kamencami, skozi Potočno vas do Hudega, kjer smo zavili v gozd in šli po Rudolfovi poti do Bezgavca. Po počitku z okrepčilom, v čudovitem okolju Zoranovega mlina, smo se odločili, da pohod podaljšamo ob potoku do izvirov in se preko Daljnega vrha, Kamenc vrnemo na izhodišče. V prijetnem druženju, v čudoviti naravi, z razgledi na novomeško kotlino smo prehodili 10,5 km.

Naše pohodniško druženje smo zadovoljni zaključili z analizo, ob pijači v lokalu Cafe Luna, kjer so prijazno ponudili vodo tudi štirinožnemu prijatelju in tako dodali kamenček v mozaik prireditev v Tednu slovenskega športa.

Poročilo in fotografije: Majda Markovič

Pretekli teden se je zgodil Evropski teden mobilnosti, v okviru katerega je bilo tudi Pohodniško društvo zelo dejavno z različnimi aktivnostmi. V petek, 20. septembra, smo sodelovali na osrednji prireditvi na Glavnem trgu v Novem mestu, s svojo stojnico.

Majda, Igor in Marjeta smo predstavili naše društvo in aktivnosti, ki jih društvo organizira. Za najmlajše obiskovalce smo pripravili igrice, likovno delavnico …. Napeljali smo ˝štrik˝, otrokom nadeli varovalne komplete in čelado in lahko so se preizkusili v plezanju. Tokrat po skulpturi situle, nekoč pa morda po ferati. Odziv otrok je bil navdušujoč. S prikazom pripenjanja in plezanja smo jih povsem navdušili. Stojnica je bila zanimiva tudi za odrasle obiskovalce, ustavljali so se in s prijaznim nasmehom opazovali dogajanje na stojnici.

Prvič sem sodelovala in moram reči, da sem se odlično počutila, v čudoviti družbi Majde in Igorja, med smehom in navdušenjem otrok, odobravajočim kimanjem odraslih.

Vedno znova, z vsako aktivnostjo, Pohodniško društvo Novo mesto dokazuje, da dela in deluje odlično. Seveda se zahvaljujemo Mestni občini Novo mesto, ki podpira vse naše dejavnosti.

 

Zapisala: Marjeta Mlakar

Slikovno gradivo : Marjeta Mlakar