Aktivni dopust s Pohodniškim društvom Novo mesto - Herceg Novi 2023 - 21.06.2023 do 27.06.2023
Leto se hitro obrne, še posebno, če se vedno nekaj dogaja. Pohodniško društvo Novo mesto je znano po svojih aktivnostih, na vseh področjih. Tudi, ko se člani društva odpravimo na dopust, je ta vedno zelo aktiven. Letos nas je sprejela Črna Gora, oziroma Herceg Novi. Novomeška občina je pobratena z občino Herceg Novi. Tudi člani obeh planinskih društev, Pohodniškega društva Novo mesto in Planinskega kluba Subra, zelo radi sodelujejo v skupnih druženjih in akcijah.
Za nama je bilo že par dni potepanja, raziskovanja čudovitih destinacij, ko sva se v četrtek zjutraj pridružila pohodnikom. Po prisrčnih pozdravih in iskrenem veselju ob snidenju, smo se skupaj zapeljali do izhodišča, Boričev, kjer smo kar takoj začeli s pohodom v objem pogorja Orjen. Prvi cilj, do katerega nas je vodila pot, ki se je počasi in vztrajni vzpenjala, je bila Koča na Zavratlu. Ne toliko zahtevna pot, pač pa visoke temperature so kmalu priklicale znojne kapljice na obraze. Koraki so postajali težji, tekočina iz nahrbtnikov je še kako prijala. Pogled na kočo nam je spet vlil moči, za še tiste zadnje korake. Prijetno so nas presenetili oskrbniki koče, s hladnim pivom, okusno pripravljenimi obroki hrane, še najbolj pa s svojo prijaznostjo, ustrežljivostjo. Mislim, da si na tem mestu zaslužijo še posebno zahvalo. Prav crkljali so nas in naslednji dan smo se poslovili s krepkimi stiski rok in obljubo, da še pridemo.
Kljub skoraj neznosni vročini, s katero nam je postreglo črnogorsko podnebje se je skupina bolj "korajžnih" odpravila na najvišji vrh Orjena, na Kabao, ostali pa na krajšo, a zahtevno Subro. Eni in drugi smo se, zadovoljni s svojim dosežkom, odpravili v dolino.
Namestitev v apartmajih, večerja v prestižni restavraciji in počitek. V mislih sem preletela zadnja dva čudovita dneva in zadovoljna utonila v prijeten spanec.
Markacisti imajo prav posebno nalogo, skrbeti, označevati in vzdrževati planinske poti. Markacistom našega društva, in vsem nam, ki smo jih spremljali, je pripadla posebna čast. Označiti novo planinsko pot, Pot prijateljstva, skupaj z markacisti planinskega kluba Subra. Vsi smo si ogledali novo pot in prisostvovali slovesnosti ob odprtju. Gostitelji so se res izkazali, s pripravljeno tablo z imenom poti, z udeležbo predstavnikov občine Herceg Novi, tudi s pogostitvijo. Lepo je tako tkati prijateljske vezi. Želim si, da bi jih tudi vzdrževali.
Večerni ogled starega dela mesta Herceg Novi, po katerem sta nas vodila gospod Željko in sin, je bil posebno doživetje. V soju luči, v pravem dopustniškem vrvežu, smo si ogledali čudovite stare zgradbe, ki so, vsaka od njih, nosile in pripovedovale svojo zanimivo zgodbo. Vsako sta še dodatno začinila naša vodiča.
Lovčen, mavzolej, Petar Petrovič Njegoš. Kdo, ki že pride v Črno Goro, si ne bi privoščil ogleda te znamenitosti? Pika na i ali češnja na torti, povzpeti se po skoraj 600 stopnicah do mavzoleja. Si ogledati skulpturo Petra Petroviča, predvsem pa se prepustiti čudovitim razgledom z vrha Lovčena. Res so nam meglice malo ponagajale, pa vseeno je bilo čudovito. Po poti nazaj v Herceg Novi, smo si od blizu ogledali Boko Kotorsko, mala obmorska mesteca, ki imajo vsako svoj pridih zgodovine, preteklosti, ki se še vedno upira modernemu, mondenemu svetu. In prav je, da se ohranja kultura naših prednikov in znamenja njihovih bojev za boljše življenje.
Dnevi so minevali v znamenju hoje, po gorah ali stopnicah, ki jim kar ni bilo konca. Malo sprostitve, odklopa, brez stopnic, nam je ponudila plovba z ladjico. Prijetno se je bilo zlekniti na palubi, opazovati morje, kraje mimo katerih smo pluli, poslušati sproščene pogovore. Se ustaviti in ohladiti v prijetno topli morski vodi, pojesti košček pršuta in mladega sira ali vrhunsko pečeno skušo in druge dobrote. Kapitan in njegova pomočnika so nas razvajali s svojimi specialitetami in mirno plovbo. Ki.....roko na srce....niti ni bila tako mirna, pa se je vseeno zapisala v čudovit spomin.
Vsemu lepemu je enkrat konec. Tudi ti čudoviti dnevi so vse prehitro minili. Še zadnje slovo, pozdrav Črni Gori, ki nas je tako prijazno gostila. Skupina pohodnikov se je odpravila proti domu, midva pa še kakšni novi dogodivščini naproti.
Rada pišem o kamnih, na katere sem stopala. Rada pišem o poteh, po katerih sem hodila In o občutkih, ki me vodijo, ki jih delim s sopotniki, ki ob meni stopajo po isti poti, na isti kamen. Ti občutki so tisti, ki življenje naredijo ŽIVLJENJE in pot spremenijo v POT. In ti občutki, ki jih sopotniki delimo med sabo, nas naredijo LJUDI, s srcem in dušo. Nisem več rosno mlada, srečala sem mnogo ljudi v svojem življenju. Pridejo in odidejo. Nekaterih se niti ne spomnim več. V spominu ostajajo tisti, ki so se me dotaknili malo drugače. Tisti, ki imajo odprto srce, ki jim je mar za drugega. Takšni ljudje pustijo svoj poseben pečat. Redko kdaj sem naletela na skupino ljudi s katerimi bi se, z vsakim posebej in vsemi skupaj, tako dobro počutila. Kot s starimi znanci, prijaznimi, prijetnimi, zaupanja vrednimi. Tako sem vas vse doživljala na teh naših skupnih poteh. Čutim veliko hvaležnost, da sem lahko del skupnosti ljudi, kot ste vi. Znate stopiti korak nazaj, če je potrebno, ali prestopiti težavo, ob tem pa ste iskreni in pošteni drug do drugega. Verjemite, to šteje največ.
Hvala za čudovite trenutke, skupaj ustvarjamo čudovite spomine.
Marjeta
