Družinski planinski tabor Slatna 2023

Tabor je potekal od sobote, 12. 8. 2023, do sobote, 19. 8. 2023. Nastanjeni smo bili v planinskem zavetišču Slatna nad Ratečami. Na taboru je bilo 35 udeležencev, od tega 22 otrok, od 8 do 14 let. Vodja tabora je bil Tone Markovič. Ture smo vodili vodniki: Majda, Marjeta, Martin in Igor. Zelo okusno, zdravo prehrano so nam pripravljali: Pavel, Igor in Dragica. V pomoč in obogatitev programa so bili odrasli planinci: Tanja, Jelka, Dani, Marija in Robi, ki so izvajali prevoze, nudili mladim planincem pogovor, oporo, vzpodbudo na turah, orientaciji in feratah.

V času tabora smo imeli po eno planinsko turo dnevno. Prvi dan smo se odpeljali na Koprivnik pri Bledu in se od tam povzpeli na Babji zob. Pot je bila za nekaj udeležencev naporna, zato smo počasi napredovali. Udeležence je očaral pogled na jezero, Bled z okolico. Med sestopom so se udeleženci pomešali in se medsebojno spoznavali. Odpeljali smo se na Slatno. V planinskem zavetišču smo se nastanili, si ogledali prostore in njihovo namembnost, spoznavali okolico zavetišča, se družili, igrali. Po večerji, ki je vsem teknila, smo izžrebali skrite prijatelje, analizirali prvi dan, izpolnili planinske dnevnike in dobili so napotke za turo naslednjega dne, preostali čas pa smo se igrali, družili.

Drugi dan smo se odpeljali do mostu čez Pišnico v Kranjski gori in se podali v Krnico. Začetni del ture je potekal ob narasli in deroči Pišnici. Ker je pot široka smo hodili v gruči in sproščeno klepetali. Na postankih smo si ogledali zanimivosti. Krnica je vse očarala s svojo edinstveno lepoto, ki jo ustvarjajo mogočne gore, ki jo obkrožajo in se strmo pno nad njo. Po malici, počitku smo se pol poti vračali po isti poti, zadnji del pa smo šli skozi Kekčevo deželo, kjer je največ zanimanja pritegnila Bedančeva bajta. Na srečo pa Bedanca ni bilo doma. Ker je Pišnica narasla, smo poiskali naraven most, ki sta ga sestavljali dve položeni smrekovi debli. Tura je bila naporna zaradi vročine in vsem zelo všeč. Popoldne smo izpolnili planinske dnevnike, ustvarjali, se igrali družabne igre. Odrasi, kondicijsko bolje pripravljeni planinci (6) pa so se povzpeli na Visoko Ponco. Vrnili so se zelo zadovoljni, polni prijetnih doživetij. Po večerji smo imeli analizo, navodila za naslednji dan in dejavnosti po želji.

Tretji dan smo se odpeljali v Kranjsko goro pod smučišče, kjer se začne vzpon po smučišču na Vitranc in naprej na Cipernik. Vzpon je bil zelo naporen zaradi vročine, višinske razlike in dolžine poti. Za vse napore smo bili bogato nagrajeni z razgledi na Kranjsko goro, Planico in venec visokih gora, ki obdaja ledeniško dolino. Spust po strmem smučišču, na katerem so pozimi tekmovanja za svetovni pokal, je bila manj izkušenim hodcem zahtevna, ker jim je na grušču spodrsavalo in so zato hodili previdno in počasi. Spretnejši hodci so se hitro spustili in imeli veliko časa za počitek na terasi Bedančevega zavetišča, ki je čudovito urejen z lesenimi skulpturami in nudi prostran razgled. Na Slatno smo se vrnili ponosni nase, ker smo zmogli čudovito, zahtevno pot s 1000 m nadmorske višine in lačni. Po okusnem kosilu smo počivali v senci pred kočo, se igrali družabne igre in klepetali. Nekateri pa so izdelovali torbice, zapestnice, obeske za skrite prijatelje. Po večerji smo se vsi skupaj igrali zabavne in družabne igre v krogu. Ob desetih pa smo že vsi utrujeni zaspali in se zazibali v prijetne sanje.

Četrti dan smo se razdelili v 3 skupine. Na Montaž so šli 3 izkušeni mladi planinci v družbi 5 odraslih in se vrnili zelo zadovoljni, ponosni. V koči je ostalo 7 ožuljenih, utrujenih mladih planincev, ki so si dopoldne zapolnili z ustvarjanjem in igranjem Monoplolija. 16 pa se nas je povzpelo iz Rateč na Tromejo. Stati na meji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo je bilo posebno doživetje. Navdušeni smo bili nad razgledom v Avstrijo in Slovenijo, v Italijo pa se zaradi gozda ne vidi. Ob maketi, ki prikazuje iz tega izhodišča videne gore, so iskali gore v naravi in jih poimenovali. Popoldne smo preživeli vsi skupaj v izmenjavi doživetij in igranju družabnih iger. Nabrali smo veje, jih zložili v piramido. Zvečer smo zakurili, se družili ob ognju in si spekli klobase in jabolka. Ob ognju smo posedali do popolne teme.

Peti dan smo se odpeljali na Hrušico, kjer je nova ferata Dobršnik. V dveh skupinah po 16 smo v popolni samovarovalni opremi premagali zanimivo plezanje ob potoku, ki ima več slapov, brzic, tolmunov. Ob pomoči vodnikov so bili vsi zelo uspešni in zaključili z željo po ponovitvi. »Še bi radi plezali po ferati, gremo lahko jutri še enkrat.« so bile prošnje navdušenih mladih planincev. Vodniki smo se spogledali in jim ponudili ferato Hvadnik za v petek. Sledil je vrisk navdušenja. Kosilo je vsem zelo teknilo, popoldne pa smo se še sladkali s sladoledom. Družabne igre so jih zelo prevzele in povezale. Za igranje izkoristijo vsak prosti čas.

Šesti dan, v četrtek so 3 odrasli zelo zgodaj odšli na Jerebico. 26 pa nas je šlo po gozdu na vrh planiške velikanke. Pogled z vrha skakalnice je kar malo strašljiv, ko pogledaš v globino na doskočišče. Skakalci so v naših srcih postali še bolj spoštovani junaki. Ob skakalnici je 1200 stopnic. Prehodili smo jih z več vmesnimi počitki in ogledi mogočnosti Planice. Večini so se tresle cele noge, ko smo stopili na trdna tla. Počitek v senci je bil nujno potreben. Pot v Tamar je široka, z malo vzpona in smo jo ob pogovorih hitro prehodili. Pred kočo, v senci smo se okrepčali z okusno malico iz nahrbtnikov, si vtisnili žig v planinski dnevnik in uživali v čudovitem zatrepu doline nad katero se mogočno dviga Jalovec, ki je kot silhueta v grbu in na zastavi PZS. Jalovec smo opazovali skoraj vso pot iz Planice. Ob vračanju smo šli še do slapu Nadiže, ki je glasno šumel. V Planici je najmlajše in ožuljene čakal prevoz na Slatno, ostalih 16 pa je čakalo 1200 stopnic vzpona. Brez odlašanja smo jih prehodili in se izognili sončni pripeki. V hladu gozda smo pohiteli na Slatno, na kosilo. Popoldne nam je dež in grmenje preprečilo orientacijsko tekmovanje. Zagretost za družabne igre se je nadaljevala.

Sedmi dan, v petek smo se odpeljali v Gozd Martuljek, kjer se ob potoku vzpenja ferata Hvadnik. Za 173 m vzpona ob jeklenicah in še 250 m vzpona po gozdu smo potrebovali 2 uri in ob tem zelo uživali. Vsi zmogli, vsi navdušeni. Popoldne smo izvedli orientacijsko tekmovanje, ki je vse navdušilo in medsebojno povezalo. Vse 4 skupine so bile uspešne, z minimalnimi razlikami. Preostanek popoldneva smo zapolnili z družabnimi igrami. Zadnji večer na taboru smo po večerji naredili analizo celotnega tabora, razglasili rezultate pri orientaciji in razkrili skrite prijatelje in se pri tem zelo zabavali. Dogovorili smo se še, kako bomo zadnji dan s skupnimi močmi spakirali in pospravili zavetišče.

V soboto, zadnji dan tabora smo takoj po zajtrku spakirali, izpraznili prostore in jih skrbno počistili. Pred odhodom smo še malicali. Zložili smo prtljago v avtomobile, se odpeljali v Zelence, kjer smo si ogledali, kako iz dna tolmunov, v vrtincih izvira Sava Dolinka. Seveda smo se ozrli še na vrhove, ki smo jih v času tabora spoznali, na nekaterih pa celo stali. Sledila je vožnja v Novo mesto, v picerijo Rondo, kjer so nam hitro postregli z okusnimi picami. Odpeljali smo se pred OŠ Bršljin, kjer so že čakali starši. Pred starši so vsi prejeli prislužena priznanja. Vodja je na kratko poročal o taboru in vse pohvalil za zelo uspešno planinarjenje, feratanje, prijetne medsebojne odnose, pridobljena znanja in nove izkušnje. Starši in vsi udeleženci so bili zelo zadovoljni.

Tabor smo z nekaj žuljev in manjših prask in z zadovoljstvom vseh uspešno zaključili.

 Naš tabor so finančno podprli: MO NM, Notar Fredi Bančev, Igor Cibic s. p., Folijaplast d.o.o.,in Tomas d.o.o., za kar se jim zahvaljujemo.

 

 Poročilo pripravila: Majda   Markovič