Jesenska tura na Čemšeniško planino
V soboto, 8. novembra 2025, smo se v meglenem jutru zbrali na parkirišču pred OŠ Bršljin. V pričakovanju prijetne ture na Čemšeniško planino, smo se veselo razpoloženi razporedili v 3 kombije in en avto. Bilo nas je 30.
Do Biča smo se peljali po avtocesti, potem pa po magistralnih cestah. Vožnja po ovinkasti cesti, ki se je pogosto vzpenjala in spet spuščala je bila nekaterim naporna. Pokrajina pa je bila razgibana in zelo zanimiva. V Šmartnem pri Litiji smo videli zelo veliko planincev, ki so se podali na Levstikov pohod od Litije do Čateža. Nadaljevali smo z vožnjo ob reki Savi, kjer je v ozki dolini prostora le še za cesto in železniško progo na drugi strani. Peljali smo se skozi Izlake in spet se je cesta vijugasto vzpenjala do naselja Čemšenik. Zapustili smo vozila, se pripravili na hojo in se razgledovali. Naša pot se je skoraj ves čas vzpenjala skozi jesensko obarvan gozd. Mladen, ki je vodil, je hodil počasi in delal pogoste počitke med katerimi smo se razgledovali in se veselo družili. Malo pred kočo, ko strmina popusti, se pot vije skozi gozd debelih bukev. Ta gozd je pregleden, na debelo posuto listje je prekrivalo pot in šelestelo pod našimi koraki. Pred kočo smo samo za kratek čas postali in že smo bili deležni pozdrava oskrbnice. Nadaljevali smo na Črni vrh, ki je s 1204 m najvišji vrh Čemšeniške planine. Vrh ni razgleden, zato smo ga takoj po fotografiranju zapustili. Sestopili smo do koče, kjer so nas gostoljubno sprejeli. Iz kuhinje je mamljivo dišalo, na jedilniku pa je bilo napisanih veliko jedi. Odmislili smo naše sendviče, ki smo jih imeli v nahrbtnikih in si izbrali nekaj iz bogate ponudbe. Bili smo zelo zadovoljni, ker je bilo vse zelo okusno in sveže pripravljeno. Po uri in pol smo se po isti poti spustili na izhodišče. Hoja navzdol pa je zahtevala veliko pazljivosti, ker so se pod listjem skrivali kamni, palice in drseče korenine. Nad Čemšenikom smo se razgledovali po Zasavskem hribovju in naseljih, ki so posejana na strmih pobočjih in ozkih, globokih dolinah. Zanimiva, razgibana pokrajina. Domov smo se peljali skozi Trbovlje in si ogledali najvišji dimnik v Evropi. Ogledat in preizkusit smo šli še CICKO, to je žičnica, ki nas prepelje preko Save in si jo lahko ogledate na fotografijah. Preostanek vožnje se je prijetno iztekel.
Zadovoljni, sproščeni, veselo razpoloženi, malce utrujeni, polni zanimivih spoznanj in z novo nabrano energijo smo se poslovili in se podali v domače okolje. Ker nam je bilo skupaj tako prijetno, smo si v večini že izbrali eno od prihajajočih tur. Lahko se nam v soboto pridružite na Golakih ali v nedeljo v Strunjanu, kjer bo praznik kakija. Prijazno vabljeni.
Zapisala: Majda Markovič, fotografije Roman Makše
