Pot treh gradov
V četrtek, 26. februarja 2026, v času zimskih počitnic smo šli na tradicionalni dopoldanski pohod, ki je namenjen osnovnošolcem in družinam za popestritev počitnic. Kar 51 nas je prehodilo del poti po Poti treh gradov.
Vreme ni bilo prav nič zimsko, prav pomladno toplo in sončno je bilo. Naspani, dobro razpoloženi smo se zbrali na levem bregu reke Krka, na Otočcu. Po pozdravu in navodilih za pot smo šli do gradu. Zaradi urejanja tlakov ob vhodu, nismo smeli vstopiti. Ogledali smo si le zunanjost gradu. Sprva je bila pot polna luž in blatna, ko pa smo zavili na gozdni kolovoz, ki se vije po gozdu nad hitro tekočo reko, je bilo prijetno. Opazovali smo vodo, otočke sredi nje, grad, ki smo se mu oddaljevali in Šempeter – naselje na levem bregu, ki smo se mu približevali. Ob poti pa polno zvončkov, žafranov, tevja, zajčje deteljice, trobentic, pljučnika,,, V krošnjah dreves pa veliko pojočih ptic. Po mostu, skozi naselje smo pohiteli do Starega gradu, ki mogočno stoji na strmem pobočju. Med ogledom smo se odžejali in posladkali z medenjaki ter prisluhnili zanimivemu pripovedovanju mentorice Simone o zgodovini gradu in legendi. Pred gradom se nam je pridružil snemalec g. Miran iz Vaš kanal, ki nas je snemal že med pohodom, tu pa je posnel še nekaj intervjujev. V nadaljevanju poti pa je sledil večinoma strm vzpon na Trško goro. V dolgi koloni s precejšnjimi razmiki smo vsi prišli do vrha – cerkve. Najprej hitri hodci, za njimi pa zadihani, zaripli in utrujeni vztrajneži. Slednji smo bili še bolj zadovoljni, ker smo zmogli. Prav vsem se je prilegel počitek z malico, razgledom na Novo mesto, Gorjance, Gače, Kočevski Rog in prijateljski klepet. Kar težko smo se poslovili z osončenega vrha. Po obveznem skupnem fotografiranju smo začeli s sestopanjem. Previdno smo hodili, ker je bilo strmo in je na asfaltu, ki je bil posut z drobnimi kamenčki zelo drselo. Postanek smo naredili pri razpadajoči Kozinovi zidanici, ki jo bodo kmalu obnovili. Zidanica je res v žalostnem stanju, razgled iz pred nje pa je občudovanja vreden. Preostanek poti je potekal ob avtocesti, po vijaduktu nad njo, pod vijaduktom, skozi naselje in po stari cesti na izhodišče, kjer so nas čakali avtomobili.
Okrog gradu so se sprehajali obiskovalci, mi pa smo se malce utrujeni, a zelo zadovoljni, razigrano poslavljali.
Zapisala: Majda Markovič, fotografije Božo Mlakar
