Dolomiti, september '26
Pohodniško društvo Novo mesto se je za uvod v september odpravilo v italijanske Dolomite. V četrtek, 3. 9., ob 6.uri, smo se s kombiji odpeljali novim avanturam naproti in po dobrih 6-ih urah vožnje preko Avstrije prispeli na izhodišče prvega pohoda, prelaz Tre Croci. Od tam nas je prijetna in dokaj lahka pot pripeljala do jezera Sorapis, ki nas s svojo značilno modro barvo ni pustilo ravnodušnih. Fotografiranje je dobilo prednost pred počitkom in zasluženo malico :). Po isti poti smo se vrnili na Izhodišče in se odpeljali do mesta Alleghe, ki je bil naš “bazni tabor” v naslednjih dneh. Obvezni postanek na poti je bil še na Passu GIau kjer smo se naužili lepih razgledov na Dolomite.
Naslednji dan smo se preko prelaza Falzarego in nato mimo znanih smučarskih središč, Arabba, Corvara, Alta Badia odpeljali na 2000 metrov visok Passo Erbe kjer smo začeli s krožno potjo okoli gore Sass de Putia. S tem smo vstopili tudi v enega od naravnih parkov Dolomitov, Puez-Odle. Večina pohodnikov je po dobrih 2 urah hoje “skočila” s poti in se po ferati težavnosti B brez večjih težav povzpela na 2875 metrov visok Peitlerkofel. Razgledi z vrha nas niso razočarali. Segali so do znanega smučišča Kronplatz, švicarske in avstrijske meje, sramežljivo se nam je odkrival najvišji vrh Dolomitov, imenovan tudi kraljica Dolomitov, Marmolada (3343 m) in poleg nje še en slavni tritisočak z značilnim piramidnim vrhom, Piz Boe (3152 m). Seveda vrha nismo zapustili brez obvezenga skupinskega slikanja z zastavami - ene od obveznih oprem v nahrbtnikih naših vodnikov.
Preostali pohodniki, ki se na vzpon niso odpravili, so pot nadaljevali po planoti do koče Genova. Ponovno združeni, smo zadnji dve uri krožne poti prehodili skupaj in se po skupno 8 urah hoje in prehojenih 17-ih km dobre volje in lahkega koraka vrnili do izhodišča. Ob razgledni vožnji nazaj do nastanitve je bilo že čutiti rahlo vznemirjenje pred naslednjim dnem, ko je, vsaj za nekatere, sledila najtežja in najlepša tura našega izleta v Dolomite - vzpon na Tofano di Mezzo.
Tofana di Mezzo (3244 m) je najvišja od treh Tofan, ki se bohotijo nad Cortino d’Ampezzo in hkrati tudi tretji najvišji vrh italijanskih Dolomitov. Pot nanjo, če izključimo turistično vožnjo z gondolo, vodi po feratah različnih težavnostnih stopenj. In, ker smo novomeški pohodniki vedno pripravljeni za nove izzive, smo se nanjo povzpeli po najtežji, s težavnostjo D ocenjeni, imenovani Punta Anna in Gianni Aglio. Toda vrnimo se na začetek.
Po skupnem odhodu iz “baze” smo se nekoliko nižje od prelaza Falzarego ločili v dve skupini. Tista malo manjša se je odpeljala do koče Dibona, izhodišče za vzpon na Tofano di Mezzo, večja skupina pa je svojo turo začela ob vznožju gondole na Cinque Torri. Do koče Scoiattoli, kjer se začne krožna pot okoli Cinque Torri, so se pohodniki zložno vzpeli po smučišču in po premaganih dobrih 300 metrih višine prišli do že omenjene koče. Po ogledu muzeja 1. svetovne vojne na prostem so začeli z razglednim pohodom okoli znamenitih 5 “prstov” in se mimo koče Averau povzpeli do koče Novolau, ki stoji na 2574 m visokem istoimenskem vrhu.
Feratarji smo, kot že omenjeno, svojo turo začeli pri koči Dibona, ki leži na višini 2083 m in se po dobrih 30 minutah hoje povzpeli do koče Pomedes. Ob krajšem postanku pri koči, kjer smo si ogledali zgornji del FIS smukaške proge Olympia delle Tofane in njen slavni “skok” smo nadaljevali pot po melišču mimo zgornje postaje žičnice in kmalu vstopili v plezalni del poti. Pred nami je bila dolga in težka plezalna pot, ki je sprva vodila po ferati Punta Anna do istoimenskega vrha in nato prešla v ferato Gianni Aglio. Strmina poti skorajda ni popustila in je zares zahtevala dobro kondicijo in vzdržljivost, moč v rokah in glavi. Vseskozi je bila pot zelo dobro zavarovana z jeklenicami, mestoma so za pomoč postavljeni klini, skobe in lestve. Plezalni del poti se je po 5 urah zaključil na grebenu in po 20 minutah hoje smo stali na vrhu Tofane di Mezzo. Veseli in utrujeni po osvojenem vrhu smo se z gondolo spustili nekoliko nižje in nato še dobro uro in pol hodili do izhodišča. Statistika na uri je ob koncu pokazala, da smo prehodili 9,4 km in naredili 1539 m višinske razlike. Bili smo si enotni, da je tura kljub svoji težavnosti ponudila vse, kar si ljubitelj gora lahko želi.
Zadnji dan smo preživeli zelo sproščeno in se ob poti proti domu ustavili v Cortini d’Ampezzo, se sprehodili ob jezeru Toblach in se odpeljali do slapu Fallbach, ki velja za najvišji slap na avstrijskem Koroškem. Ob njem poteka tudi zahtevna ferata, katera bo naš cilj na eni od naslednjih odprav. Da smo si še dodatno posladkali naš izlet, smo zavili v trgovino in slaščičarno Loacker. Nihče je ni zapustil brez vrečke dobrot. V Novo mesto smo prispeli okoli 19. ure.
Za nami je bil res lep podaljšan vikend, ki nas je napolnil z energijo in navdal z idejami za prihodnje izlete v Dolomite.
zapisala Tjaša Primc
