Tabor Slatna 2024
Člani Pohodniškega društva Novo mesto smo se odpravili na dvanajsti družinski tabor, na dogodek, ki je potekal v okviru Planinskih taborjenj v letu 2024, na Slatno. Zbrali smo se pri bršljinski šoli, 42 mladih in malo starejših planincev in se odpeljali proti Bledu. Po ogledu razstave in filma v TIC-u Roža, je sledilo kopanje v jezeru, zvečer pa namestitev v koči na Slatni, ki je za teden dni postala naš drugi dom.
Dnevi so bili prežeti z aktivnostmi.
Po zajtrku smo se odpravili preplezati ferato Doberšnik, na pohod na Slemenovo Špico ali na Malo Mojstrovko, po Hanzovi plezalni poti. Ogledali smo si Martuljške slapove in si za Akom privoščili osvežitev na snegu in kepanje. Sredi tedna smo si privoščili malo razvajanja, spet s kopanjem v Blejskem jezeru.
Ker smo bili vsi navdušeni nad plezanjem, smo se odpravili preplezati smer v Urbasovi skali in si isti dan ogledali še čudoviti slap Peričnik. Zahvaliti se moramo Janu Luzarju, ki nas je varoval in spodbujal med plezanjem.
V petek, zadnji aktivni dan na taboru, smo se odpeljali v Italijo, do Belopeškega jezera in se povzpeli do Zacchijeve koče. Močnejši del skupine je pot nadaljeval preko Male Ponce na slovensko stran in po nemarkirani poti nazaj na Slatno.
Ko smo se vračali nazaj do koče na Slatni, nas je vedno pričakalo okusno kosilo, ki so ga za nas pripravili naši vrli kuharji, Pavel, Dragica in Igor. Za to, da so nas resnično lepo pocrkljali, se jim še enkrat zahvaljujemo.
Po kosilu in kratkem počitku so sledile ustvarjalne delavnice, družabne igre, orientacijski pohod ali le prijetno druženje, klepet ob kavici.
Po večerji smo se vsi zbrali in načrtovali naslednji dan.
Sledilo je umivanje, pravljica za lahko noč in spanje, da si naberemo moči za naslednje podvige.
Dva večera smo zakurili taborni ogenj, pekli penice, peli, se lepo imeli.
Skozi celoten tabor je potekala igra "Skriti prijatelj", ki je v petek popoldne dobila svoj epilog. Nekaj prijateljev je bilo razkritih že med igro, bilo pa je tudi kar nekaj presenečenj.
Ves čas smo imeli organizirano dežurstvo za pomivanje posode, po kosilu in večerji. En odrasel in dva otroka, ki so se sami javili.
V soboto smo po zajtrku pospravili svoje stvari, temeljito pospravili kočo in se kar težko poslovili. Z obljubo, da se čez leto dni vrnemo.
Na poti domov smo se ustavili v Mojstrani, si ogledali Slovenski planinski muzej, kratek film "Svetloba gora", pomalicali in nadaljevali proti Novemu mestu.
V piceriji Rondo so nam postregli z okusnimi picami, še zadnjim skupnim obrokom pred slovesom.
Na parkirišču Osnovne šole Bršljin je sledilo slovo, kratek nagovor staršem in vsem udeležencem tabora, še zadnji stiski rok in pozdravi.
Družinski tabor je odlična priložnost za medsebojno spoznavanje. Je priložnost za medgeneracijsko sodelovanje, ki je še kako pomembno v današnjem času. Je priložnost za mlajše in najmlajše, da
postanejo samostojni, odgovorni, da sprejemajo tudi drugačnost, da postajajo strpni in prijazni drug do drugega, da se povežejo med seboj v osebnem stiku, brez telefonov in ostalih medijev, v čudoviti naravi.
Zahvalila bi se Pohodniškemu društvu Novo mesto, ki je omogočilo čudovit teden vsem udeležencem tabora. Zahvala Tonetu in Majdi Markovič za odlično organizacijo in vodenje tabora. Zahvala vodnikom, Martinu Luzarju, Božu Mlakarju, Marjeti Martinčič in Majdi Markovič, ki so nas varno vodili na pohodih.
Zahvala Marjeti Martinčič, ki je oskrbela kar nekaj žuljev in drugih težavic.
Hvala Marjeti Mlakar in Božu Mlakarju za ažurno obveščanje, in Maji Makše za objavljanje na FB.
Zahvala gre tudi Simoni Lešnjak, mentorici, ki je s svojimi izkušnjami zelo uspešno vodila in umirila otroke, jih spodbujala pri ustvarjalnosti in družabnih igrah.
Nenazadnje velika zahvala Mestni občini Novo mesto, ki vedno podpira vse dejavnosti Pohodniškega društva Novo mesto.
Zapisala: Marjeta Mlakar
Fotografije: udeleženci tabora
