V ponedeljek, 5. 2. 2024, na sončno popoldne, smo izvedli prijeten pohod ob reki Krki.

Na pobudo mentorice planinske vzgoje, profesorice na OŠ Drska, Simone Lešnjak smo se zbrali na razgledni terasi pred Štukljevo brvjo. V spremstvu še treh profesorjev je prišlo 47 učencev 8. in 9. razreda. Ob ogledu Štukljeve brvi sem jim povedala nekaj zanimivosti in potem smo krenili na pot po novi sprehajalni poti ob desnem bregu Krke. Krajše postanke smo delali ob kamnitih skulpturah in na točkah, s katerih je zanimiv razgled na brvi in mostove. O vsem opazovanem smo se tudi pogovarjali. Učenci so že veliko vedeli in bili vedoželjni za nove informacije. Na Julijini brvi smo imeli najdaljši postanek in uživali ob pogledih na Gorjance, Breg, Loko, obnovljen Julijin dvorec, izliv Težke vode v Krko,  Šmihelski, Železniški in Kandijski most. Nadaljevali smo do obeležja Knafelčeve markacije, ki je na začetku Župančičevega sprehajališča. Ogledali smo si najstarejši – Kandijski most, ki je bil zgrajen 1898 in pred nekaj leti temeljito obnovljen. Na njem smo naredili postanek, se zazrli v globino in se spomnili na skoke z mostu, ki se tu odvijajo vsako poletje. Ozrli smo se tudi na stari del mesta proti Kapitlju in Glavnemu trgu. Lepo je naše mesto. Po ogledu smo nadaljevali mimo avtobusne postaje do OŠ Drska.

Prijetno, sproščeno in tudi malce poučno popoldansko druženje smo zadovoljni zaključili.

 Zapisala: Majda Markovič, fotografije Simona Lešnjak

 

 

4. februarja 2024 sem se odpravila na prvi pohod s Pohodniškim društvom Novo mesto. Zjutraj smo se razdelili po avtomobilih in se odpravili do Vinske gore. Že pravo doživetje je bila vožnja, kjer nam je voznik Aleš povedal nešteto zgodbic in pokazal vse mimoležeče vrhove. Ko smo prišli do izhodišča, smo v miru spili kavico, pripravili nahrbtnike in pohodne palice, ter se odpravili do Ramšakovega vrha. Med potjo smo občudovali cvetoče telohe in trobentice. Vreme je bilo kot naročeno. Kmalu po vzponu nas je obsijalo toplo sonce.

Presenetilo me je, da se društvo ukvarja tudi s plezanjem. Brez besed sta me pustila Tine in Tanja, ki sta premagala ferato Gonžarjeva peč. Morda se naslednjič najde še kakšen pogumnež. Vodniki so nam dali veliko koristnih nasvetov o opremi in hoji po gorah. Dobra pripravljenost je na prvem mestu.

Organizatorji Ramšakovega pohoda so se zelo potrudili in med potjo pripravili pogostitev. Zelo mi je teknil sladek krof in čaj.

Cel dan je bil zelo prijeten. Čeprav sem bila prvič del društva, so me vsi lepo sprejeli. Z veseljem se bom udeležila še kakšnega pohoda s PD NM.

 Tajda Štupar

 

 

 

 

Druga planinska urica je bila izpeljana 25.1.2024 v učilnici OŠ Bršljin. Tokratna tematika se je navezovala na naš vsakoletni aktivni dopust, ki je bil v preteklem letu realiziran v Črni Gori, natančneje v Herceg-Novem s pogorjema Orjen in Lovčen. V besedi in sliki smo se spomnili na čudovitih sedem dni, ki smo jih preživeli v Črni Gori in občutili gostoljubnost domačinov v skupnih druženjih.

 Planinske urice se je udeležilo 28 članov.

 

Zapisal in predaval: Božo Mlakar

Slikovno gradivo : Robert Bozovičar

Zima je čaroben letni čas in končno nam je narava namenila nekoliko snežink. Naš prvi pohod Mladinskega odseka Pohodniškega društva Novo mesto, v 2024 smo začeli še v temi, ko smo se ob 6.20 zbrali na železniški postaji v Bršljinu. Skrbni vodniki so nas prešteli kar 66. Z vlakom smo se odpeljali v Mirno Peč. Pokrajina je bila prekrila z belo odejo. Pogled se nam je najprej ustavil na prekrasni vasici Šentjurij, rojstni vasi Toneta Pavčka. Začelo se je daniti in priča smo bili prekrasnemu sončnemu vzhodu. Tako kot je obljubila učiteljica Simona, so vodniki naročili lepo vreme in sonček nas je božal celo pot. Potem smo se dvignili nad Šentjurij in nadaljevali pot po grebenu, se med vinogradi in zidanicami spustili v vas Hmeljčič. Pri Progarjevih smo imeli odmor za malico, ki smo jo prinesli v nahrbtnikih. Pijačo nam je priskrbela prijazna gostiteljica, ki nam je postregla tudi s slastno jabolčno pito. Majdina gostoljubna sestra Jelka nam je prijazno odprla vrata svoje hiše in nas razvajala s toplim čajem, svežimi kifeljčki, domačo salamo, starše pa tudi s kavico in kuhanim vinom. Za konec smo se spomnili mirnopeškega virtuoza na diatonični harmoniki, Lojzeta Slaka in skupaj zapeli V dolini tihi. Iz vasi Hmeljčič smo se po makadamski cesti spustili čez nekaj krtin, kot jih je slikovito opisala Majda, do Sel, kjer smo prečkali avtocesto in magistralko. Ob avtocesti smo se tokrat po celem snegu dvignili nad vkop Karteljevo in nadaljevali do ceste na Dobravo. Po gozdni stezi smo se spustili mimo naselja Brinje do Dol. Kamenc. Od tam smo prehodili še zadnji del približno 14 km dolge poti, do železniške postaje Bršljin. Pohod je bil čudovit, sproščujoč in ne zelo naporen (če odmislimo nekaj krtin, s katerimi so imeli več težav starši). Mislim, da je bil ta pohod lep začetek leta 2024.

 

SREČA

Sreča prebiva
v kakšni prijazni vasi
(v Šenčurju, v Šentjurju,
na Matajurju),
včasih počiva
na gozdnati jasi
ali se skriva
med prihodnjimi časi;
pazi, zdaj zdaj lahko predte sine
in te za roko prime!

Sreča stanuje za prvim ovinkom,
za sedmim vogalom,
pod zvezdnim utrinkom,
pod trinajstim kamnom;
pazi, ko kamen sreče odstraniš,
da se po nesreči ne raniš!

Sreča kroži okrog po stezicah
svoj krog za krogom,
morda pa stoji na tankih nožicah
pravkar pred tvojim domom.
Da ti postane družica,
ne reci ji zbogom,
a pazi, če vsega te hoče:
tudi od sreče se joče!

(Tone Pavček)

 

Zapisala: Zala Žura, udeleženka pohoda, učenka 9. razreda, OŠ Drska