Sobota, 16. 9., je bila namenjena pohodu na Kum, ki mu rečejo tudi Zasavski Triglav. Pohod je organiziralo Pohodniško društvo Novo mesto. 

Malo pred sedmo uro zjutraj smo se udeleženci pohoda zbrali pri OŠ Bršljin. Lepo število se nas je odločilo dan preživeti v naravi, v dobri družbi, kar 63, od tega 29 otrok. Po preverjanju prisotnosti smo do zadnjega sedeža zasedli avtobus in kombi. Odpeljali smo se izpred OŠ Bršljin, po avtocesti do Trebnjega, mimo Mirne, do vasi Sopota pri Radečah. Razgibana, ovinkasta pot je pri nekaterih izzvala rahlo slabost, ampak s postankom in zajetnim vdihom svežega zraka smo to težavico premagali. Kmalu smo se ustavili na parkirišču ob cesti in od tu nadaljevali peš. Seveda po kratkem postanku, da smo se okrepčali, obuli primerno obutev, pripravili pohodne palice...

Tokrat nas bo do vrha peljala Nežina pot. Ime je dobila po prelepem dekletu, Neži, ki začutila klic gore in se mu odzvala. Iz Kostanjevice na Krki je odšla na Kum. Tu je doživela marsikaj, o čemer pričajo table z zapisi ob poti. Pot nas je par sto metrov vodila po asfaltu, kmalu smo zapustili cesto in se po  še rosnem travniku podali navkreber. Če je koga še malo hladilo, ga je hoja in toplo sonce kaj kmalu ogrelo. Tako, da je kar prav prišla senca dreves, ko smo prišli do gozda. Koraki nas vodijo do vasice Borovak. Še pred vasico pa naletimo na kraj, kjer je Neži edina kravica padla v prepad. Točila je bridke solze, kravica je okamenela in iz skale še danes tečejo - solzice Svete Neže. Ob skali je postavljen tudi križ, zahvala gospoda, ki je ravno tako padel v prepad in preživel le z zlomljeno nogo. Baje ga je varovala Neža. Tu na kratko postanemo, da se dolga kolona pohodnikov spet strne, si malo oddahnemo, odložimo oblačila in umijemo oči z Nežinimi solzami. Le te delujejo zdravilno na bolezni oči. Nadaljujemo skozi vas Borovak, do cerkvice Svete Uršule. Pri cerkvi imamo malo daljši postanek. Da umirimo dihanje in srčni utrip, se okrepčamo iz nahrbtnika. Pot nas po cesti pelje do vasi Mali Kum, za vasjo pa zopet v gozd. Kljub bolj strmi poti je ves čas slišati sproščen klepet med pohodniki, smeh, včasi, za trenutek tudi kakšen težek vzdih. Noge počasi postajajo težje, pljuča pa premajhna za kisik, ki ga potrebujejo mišice. Ampak, v dobri družbi, v čudoviti naravi so te težavice zanemarljive. Kmalu nas pot pripelje do kapelice Svete Neže in Svetega Jošta. Neža je pomagala pastirjema iz Kostanjevice, Joštu in Juriju, prepeljati drobnico na varno, čez reko Savo na Štajersko, pred Turki. Na mestu, kjer stoji kapelica, je Neža omagala in tu so jo Turki ujeli. Ker ni hotela izdati Jošta in Jurija, so jo obglavili. Od kapelice do vrha nas loči še slabe pol urice hoje. Ne vem, ali so samo meni ti zadnji koraki vedno najtežji, ali se to dogaja še komu. Med krošnjami se že vidi oddajnik, pa cerkev Svete Neže, noge pa čedalje težje. Še par korakov in smo na vrhu.

Cerkev, oddajnik, planinski dom so pred nami. Pa klopice povsod okoli, ki kar vabijo, da sedeš nanje in si odpočiješ. Za nagrado, ker smo prišli do vrha, pa čudoviti razgledi na dolenjske in zasavske griče, gričke, pašnike. Kako čudovito, razgibano domovino imamo. Premalokrat se tega zavedamo. Od nekje so se po nebu pripeljali oblaki in zapihal je vetrič. Kar pasalo je poiskati zavetje.

Enourni postanek je hitro minil. Nekateri so se posladkali z dobrotami, ki so jih pripravili skrbniki planinskega doma, drugi s slastnimi palačinkami, ki jih je spekla gospa Anica. Sledilo je še obvezno skupinsko slikanje in čas za odhod. V dolino smo se vrnili po isti poti, šlo je hitreje kot v hrib. Prijetno utrujeni, vendar polni čudovitih vtisov, smo se vrnili v Novo mesto.

Velik hvala za organizacijo pohoda Pohodniškemu društvu Novo mesto, hvala voznikoma avtobusa in kombija, za varno vožnjo in, seveda, hvala vodnikoma, ki sta nas varno in zelo lepo vodila do vrha in nazaj. 

Ob tem bi rada poudarila, da z zgledom najbolj vzgajamo naše otroke. Zahvalila bi se učiteljicam, ki so vzpodbudile mlade v tako lepem številu, da se udeležijo pohoda. Hvala vam, delajte z mladimi s takim entuziazmom, kot ga je bilo čutiti na tem pohodu. Vzpodbujajte ljubezen in skrb do  narave in s tem vrline, ki so lastne dobrim ljudem.

 Zapisala: Marjeta Mlakar

Prvič na Triglavu

Pot smo začeli po gozdi, ki nas je vodil do planine Konjščica, kjer smo imeli malico. Pot smo nadaljevali po soncu v hrib. Ko smo prišli na selo smo se spustili in nadaljevali po prijetno neprijetni poti do Vodnikovega doma, kjer smo jedli kosilo. Po tem smo odšli do koče  Planika, kjer smo se zrihtali in odpravili na triglav. Med plezanjem smo videli gamse. Na vrhu smo se slikali in nekaj nas je bilo krščeni. Jaz sem bila krščena v Planiko. Ko smo šli dol se je že temnilo in na koncu nismo videli nič razen lune in luči v koči. Pred spanjem smo še nekaj popili in se delno pripravili za naslednji dan. Zjutraj smo pojedli zajtrk in se odpravili do neke koče in nato do Ablance, kamor se mi ni dalo. Za konec smo na planini Konjščica pojedli kosilo, šli do avtov in nato v nazaj v Novo mesto.

Napisala: Kyra Markovič

Triglav

Po dolgem času ponovno vzpon na Triglav. S planinskimi tovariši iz Pohodniškega društva Novo mesto smo šli v petek od planine Konjščica preko Jezerc in Studorskega prevala do Vodnikove koče, nato do Planike in na vrh Triglava. Presenetljivo smo bili na vrhu nekaj časa sami. Sestopili smo skozi Škrbino, in se že ob svetlobi Lune vrnili nazaj v kočo. V Planiki smo prespali, v soboto pa smo šli na Dolič, potem pa skozi  dolino Velo polje nazaj na Studorski preval. Od tu smo se štirje člani povzpeli še na bližnjo Ablanco, nato pa vsi nazaj na planino Konjščico, kjer smo si privoščili daljši počitek in dobrote, ki jih nudijo v koči na planini. Dva nepozabna in čudovita dneva preživeta v kraljestvu Zlatoroga.

Napisal: Danijel Brezovar

12Next

Tabor je potekal od sobote, 12. 8. 2023, do sobote, 19. 8. 2023. Nastanjeni smo bili v planinskem zavetišču Slatna nad Ratečami. Na taboru je bilo 35 udeležencev, od tega 22 otrok, od 8 do 14 let. Vodja tabora je bil Tone Markovič. Ture smo vodili vodniki: Majda, Marjeta, Martin in Igor. Zelo okusno, zdravo prehrano so nam pripravljali: Pavel, Igor in Dragica. V pomoč in obogatitev programa so bili odrasli planinci: Tanja, Jelka, Dani, Marija in Robi, ki so izvajali prevoze, nudili mladim planincem pogovor, oporo, vzpodbudo na turah, orientaciji in feratah.

V času tabora smo imeli po eno planinsko turo dnevno. Prvi dan smo se odpeljali na Koprivnik pri Bledu in se od tam povzpeli na Babji zob. Pot je bila za nekaj udeležencev naporna, zato smo počasi napredovali. Udeležence je očaral pogled na jezero, Bled z okolico. Med sestopom so se udeleženci pomešali in se medsebojno spoznavali. Odpeljali smo se na Slatno. V planinskem zavetišču smo se nastanili, si ogledali prostore in njihovo namembnost, spoznavali okolico zavetišča, se družili, igrali. Po večerji, ki je vsem teknila, smo izžrebali skrite prijatelje, analizirali prvi dan, izpolnili planinske dnevnike in dobili so napotke za turo naslednjega dne, preostali čas pa smo se igrali, družili.

Drugi dan smo se odpeljali do mostu čez Pišnico v Kranjski gori in se podali v Krnico. Začetni del ture je potekal ob narasli in deroči Pišnici. Ker je pot široka smo hodili v gruči in sproščeno klepetali. Na postankih smo si ogledali zanimivosti. Krnica je vse očarala s svojo edinstveno lepoto, ki jo ustvarjajo mogočne gore, ki jo obkrožajo in se strmo pno nad njo. Po malici, počitku smo se pol poti vračali po isti poti, zadnji del pa smo šli skozi Kekčevo deželo, kjer je največ zanimanja pritegnila Bedančeva bajta. Na srečo pa Bedanca ni bilo doma. Ker je Pišnica narasla, smo poiskali naraven most, ki sta ga sestavljali dve položeni smrekovi debli. Tura je bila naporna zaradi vročine in vsem zelo všeč. Popoldne smo izpolnili planinske dnevnike, ustvarjali, se igrali družabne igre. Odrasi, kondicijsko bolje pripravljeni planinci (6) pa so se povzpeli na Visoko Ponco. Vrnili so se zelo zadovoljni, polni prijetnih doživetij. Po večerji smo imeli analizo, navodila za naslednji dan in dejavnosti po želji.

Tretji dan smo se odpeljali v Kranjsko goro pod smučišče, kjer se začne vzpon po smučišču na Vitranc in naprej na Cipernik. Vzpon je bil zelo naporen zaradi vročine, višinske razlike in dolžine poti. Za vse napore smo bili bogato nagrajeni z razgledi na Kranjsko goro, Planico in venec visokih gora, ki obdaja ledeniško dolino. Spust po strmem smučišču, na katerem so pozimi tekmovanja za svetovni pokal, je bila manj izkušenim hodcem zahtevna, ker jim je na grušču spodrsavalo in so zato hodili previdno in počasi. Spretnejši hodci so se hitro spustili in imeli veliko časa za počitek na terasi Bedančevega zavetišča, ki je čudovito urejen z lesenimi skulpturami in nudi prostran razgled. Na Slatno smo se vrnili ponosni nase, ker smo zmogli čudovito, zahtevno pot s 1000 m nadmorske višine in lačni. Po okusnem kosilu smo počivali v senci pred kočo, se igrali družabne igre in klepetali. Nekateri pa so izdelovali torbice, zapestnice, obeske za skrite prijatelje. Po večerji smo se vsi skupaj igrali zabavne in družabne igre v krogu. Ob desetih pa smo že vsi utrujeni zaspali in se zazibali v prijetne sanje.

Četrti dan smo se razdelili v 3 skupine. Na Montaž so šli 3 izkušeni mladi planinci v družbi 5 odraslih in se vrnili zelo zadovoljni, ponosni. V koči je ostalo 7 ožuljenih, utrujenih mladih planincev, ki so si dopoldne zapolnili z ustvarjanjem in igranjem Monoplolija. 16 pa se nas je povzpelo iz Rateč na Tromejo. Stati na meji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo je bilo posebno doživetje. Navdušeni smo bili nad razgledom v Avstrijo in Slovenijo, v Italijo pa se zaradi gozda ne vidi. Ob maketi, ki prikazuje iz tega izhodišča videne gore, so iskali gore v naravi in jih poimenovali. Popoldne smo preživeli vsi skupaj v izmenjavi doživetij in igranju družabnih iger. Nabrali smo veje, jih zložili v piramido. Zvečer smo zakurili, se družili ob ognju in si spekli klobase in jabolka. Ob ognju smo posedali do popolne teme.

Peti dan smo se odpeljali na Hrušico, kjer je nova ferata Dobršnik. V dveh skupinah po 16 smo v popolni samovarovalni opremi premagali zanimivo plezanje ob potoku, ki ima več slapov, brzic, tolmunov. Ob pomoči vodnikov so bili vsi zelo uspešni in zaključili z željo po ponovitvi. »Še bi radi plezali po ferati, gremo lahko jutri še enkrat.« so bile prošnje navdušenih mladih planincev. Vodniki smo se spogledali in jim ponudili ferato Hvadnik za v petek. Sledil je vrisk navdušenja. Kosilo je vsem zelo teknilo, popoldne pa smo se še sladkali s sladoledom. Družabne igre so jih zelo prevzele in povezale. Za igranje izkoristijo vsak prosti čas.

Šesti dan, v četrtek so 3 odrasli zelo zgodaj odšli na Jerebico. 26 pa nas je šlo po gozdu na vrh planiške velikanke. Pogled z vrha skakalnice je kar malo strašljiv, ko pogledaš v globino na doskočišče. Skakalci so v naših srcih postali še bolj spoštovani junaki. Ob skakalnici je 1200 stopnic. Prehodili smo jih z več vmesnimi počitki in ogledi mogočnosti Planice. Večini so se tresle cele noge, ko smo stopili na trdna tla. Počitek v senci je bil nujno potreben. Pot v Tamar je široka, z malo vzpona in smo jo ob pogovorih hitro prehodili. Pred kočo, v senci smo se okrepčali z okusno malico iz nahrbtnikov, si vtisnili žig v planinski dnevnik in uživali v čudovitem zatrepu doline nad katero se mogočno dviga Jalovec, ki je kot silhueta v grbu in na zastavi PZS. Jalovec smo opazovali skoraj vso pot iz Planice. Ob vračanju smo šli še do slapu Nadiže, ki je glasno šumel. V Planici je najmlajše in ožuljene čakal prevoz na Slatno, ostalih 16 pa je čakalo 1200 stopnic vzpona. Brez odlašanja smo jih prehodili in se izognili sončni pripeki. V hladu gozda smo pohiteli na Slatno, na kosilo. Popoldne nam je dež in grmenje preprečilo orientacijsko tekmovanje. Zagretost za družabne igre se je nadaljevala.

Sedmi dan, v petek smo se odpeljali v Gozd Martuljek, kjer se ob potoku vzpenja ferata Hvadnik. Za 173 m vzpona ob jeklenicah in še 250 m vzpona po gozdu smo potrebovali 2 uri in ob tem zelo uživali. Vsi zmogli, vsi navdušeni. Popoldne smo izvedli orientacijsko tekmovanje, ki je vse navdušilo in medsebojno povezalo. Vse 4 skupine so bile uspešne, z minimalnimi razlikami. Preostanek popoldneva smo zapolnili z družabnimi igrami. Zadnji večer na taboru smo po večerji naredili analizo celotnega tabora, razglasili rezultate pri orientaciji in razkrili skrite prijatelje in se pri tem zelo zabavali. Dogovorili smo se še, kako bomo zadnji dan s skupnimi močmi spakirali in pospravili zavetišče.

V soboto, zadnji dan tabora smo takoj po zajtrku spakirali, izpraznili prostore in jih skrbno počistili. Pred odhodom smo še malicali. Zložili smo prtljago v avtomobile, se odpeljali v Zelence, kjer smo si ogledali, kako iz dna tolmunov, v vrtincih izvira Sava Dolinka. Seveda smo se ozrli še na vrhove, ki smo jih v času tabora spoznali, na nekaterih pa celo stali. Sledila je vožnja v Novo mesto, v picerijo Rondo, kjer so nam hitro postregli z okusnimi picami. Odpeljali smo se pred OŠ Bršljin, kjer so že čakali starši. Pred starši so vsi prejeli prislužena priznanja. Vodja je na kratko poročal o taboru in vse pohvalil za zelo uspešno planinarjenje, feratanje, prijetne medsebojne odnose, pridobljena znanja in nove izkušnje. Starši in vsi udeleženci so bili zelo zadovoljni.

Tabor smo z nekaj žuljev in manjših prask in z zadovoljstvom vseh uspešno zaključili.

 Naš tabor so finančno podprli: MO NM, Notar Fredi Bančev, Igor Cibic s. p., Folijaplast d.o.o.,in Tomas d.o.o., za kar se jim zahvaljujemo.

 Poročilo pripravila: Majda   Markovič

12345678910111213141516Next