Tabor je potekal od sobote, 12. 8. 2023, do sobote, 19. 8. 2023. Nastanjeni smo bili v planinskem zavetišču Slatna nad Ratečami. Na taboru je bilo 35 udeležencev, od tega 22 otrok, od 8 do 14 let. Vodja tabora je bil Tone Markovič. Ture smo vodili vodniki: Majda, Marjeta, Martin in Igor. Zelo okusno, zdravo prehrano so nam pripravljali: Pavel, Igor in Dragica. V pomoč in obogatitev programa so bili odrasli planinci: Tanja, Jelka, Dani, Marija in Robi, ki so izvajali prevoze, nudili mladim planincem pogovor, oporo, vzpodbudo na turah, orientaciji in feratah.

V času tabora smo imeli po eno planinsko turo dnevno. Prvi dan smo se odpeljali na Koprivnik pri Bledu in se od tam povzpeli na Babji zob. Pot je bila za nekaj udeležencev naporna, zato smo počasi napredovali. Udeležence je očaral pogled na jezero, Bled z okolico. Med sestopom so se udeleženci pomešali in se medsebojno spoznavali. Odpeljali smo se na Slatno. V planinskem zavetišču smo se nastanili, si ogledali prostore in njihovo namembnost, spoznavali okolico zavetišča, se družili, igrali. Po večerji, ki je vsem teknila, smo izžrebali skrite prijatelje, analizirali prvi dan, izpolnili planinske dnevnike in dobili so napotke za turo naslednjega dne, preostali čas pa smo se igrali, družili.

Drugi dan smo se odpeljali do mostu čez Pišnico v Kranjski gori in se podali v Krnico. Začetni del ture je potekal ob narasli in deroči Pišnici. Ker je pot široka smo hodili v gruči in sproščeno klepetali. Na postankih smo si ogledali zanimivosti. Krnica je vse očarala s svojo edinstveno lepoto, ki jo ustvarjajo mogočne gore, ki jo obkrožajo in se strmo pno nad njo. Po malici, počitku smo se pol poti vračali po isti poti, zadnji del pa smo šli skozi Kekčevo deželo, kjer je največ zanimanja pritegnila Bedančeva bajta. Na srečo pa Bedanca ni bilo doma. Ker je Pišnica narasla, smo poiskali naraven most, ki sta ga sestavljali dve položeni smrekovi debli. Tura je bila naporna zaradi vročine in vsem zelo všeč. Popoldne smo izpolnili planinske dnevnike, ustvarjali, se igrali družabne igre. Odrasi, kondicijsko bolje pripravljeni planinci (6) pa so se povzpeli na Visoko Ponco. Vrnili so se zelo zadovoljni, polni prijetnih doživetij. Po večerji smo imeli analizo, navodila za naslednji dan in dejavnosti po želji.

Tretji dan smo se odpeljali v Kranjsko goro pod smučišče, kjer se začne vzpon po smučišču na Vitranc in naprej na Cipernik. Vzpon je bil zelo naporen zaradi vročine, višinske razlike in dolžine poti. Za vse napore smo bili bogato nagrajeni z razgledi na Kranjsko goro, Planico in venec visokih gora, ki obdaja ledeniško dolino. Spust po strmem smučišču, na katerem so pozimi tekmovanja za svetovni pokal, je bila manj izkušenim hodcem zahtevna, ker jim je na grušču spodrsavalo in so zato hodili previdno in počasi. Spretnejši hodci so se hitro spustili in imeli veliko časa za počitek na terasi Bedančevega zavetišča, ki je čudovito urejen z lesenimi skulpturami in nudi prostran razgled. Na Slatno smo se vrnili ponosni nase, ker smo zmogli čudovito, zahtevno pot s 1000 m nadmorske višine in lačni. Po okusnem kosilu smo počivali v senci pred kočo, se igrali družabne igre in klepetali. Nekateri pa so izdelovali torbice, zapestnice, obeske za skrite prijatelje. Po večerji smo se vsi skupaj igrali zabavne in družabne igre v krogu. Ob desetih pa smo že vsi utrujeni zaspali in se zazibali v prijetne sanje.

Četrti dan smo se razdelili v 3 skupine. Na Montaž so šli 3 izkušeni mladi planinci v družbi 5 odraslih in se vrnili zelo zadovoljni, ponosni. V koči je ostalo 7 ožuljenih, utrujenih mladih planincev, ki so si dopoldne zapolnili z ustvarjanjem in igranjem Monoplolija. 16 pa se nas je povzpelo iz Rateč na Tromejo. Stati na meji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo je bilo posebno doživetje. Navdušeni smo bili nad razgledom v Avstrijo in Slovenijo, v Italijo pa se zaradi gozda ne vidi. Ob maketi, ki prikazuje iz tega izhodišča videne gore, so iskali gore v naravi in jih poimenovali. Popoldne smo preživeli vsi skupaj v izmenjavi doživetij in igranju družabnih iger. Nabrali smo veje, jih zložili v piramido. Zvečer smo zakurili, se družili ob ognju in si spekli klobase in jabolka. Ob ognju smo posedali do popolne teme.

Peti dan smo se odpeljali na Hrušico, kjer je nova ferata Dobršnik. V dveh skupinah po 16 smo v popolni samovarovalni opremi premagali zanimivo plezanje ob potoku, ki ima več slapov, brzic, tolmunov. Ob pomoči vodnikov so bili vsi zelo uspešni in zaključili z željo po ponovitvi. »Še bi radi plezali po ferati, gremo lahko jutri še enkrat.« so bile prošnje navdušenih mladih planincev. Vodniki smo se spogledali in jim ponudili ferato Hvadnik za v petek. Sledil je vrisk navdušenja. Kosilo je vsem zelo teknilo, popoldne pa smo se še sladkali s sladoledom. Družabne igre so jih zelo prevzele in povezale. Za igranje izkoristijo vsak prosti čas.

Šesti dan, v četrtek so 3 odrasli zelo zgodaj odšli na Jerebico. 26 pa nas je šlo po gozdu na vrh planiške velikanke. Pogled z vrha skakalnice je kar malo strašljiv, ko pogledaš v globino na doskočišče. Skakalci so v naših srcih postali še bolj spoštovani junaki. Ob skakalnici je 1200 stopnic. Prehodili smo jih z več vmesnimi počitki in ogledi mogočnosti Planice. Večini so se tresle cele noge, ko smo stopili na trdna tla. Počitek v senci je bil nujno potreben. Pot v Tamar je široka, z malo vzpona in smo jo ob pogovorih hitro prehodili. Pred kočo, v senci smo se okrepčali z okusno malico iz nahrbtnikov, si vtisnili žig v planinski dnevnik in uživali v čudovitem zatrepu doline nad katero se mogočno dviga Jalovec, ki je kot silhueta v grbu in na zastavi PZS. Jalovec smo opazovali skoraj vso pot iz Planice. Ob vračanju smo šli še do slapu Nadiže, ki je glasno šumel. V Planici je najmlajše in ožuljene čakal prevoz na Slatno, ostalih 16 pa je čakalo 1200 stopnic vzpona. Brez odlašanja smo jih prehodili in se izognili sončni pripeki. V hladu gozda smo pohiteli na Slatno, na kosilo. Popoldne nam je dež in grmenje preprečilo orientacijsko tekmovanje. Zagretost za družabne igre se je nadaljevala.

Sedmi dan, v petek smo se odpeljali v Gozd Martuljek, kjer se ob potoku vzpenja ferata Hvadnik. Za 173 m vzpona ob jeklenicah in še 250 m vzpona po gozdu smo potrebovali 2 uri in ob tem zelo uživali. Vsi zmogli, vsi navdušeni. Popoldne smo izvedli orientacijsko tekmovanje, ki je vse navdušilo in medsebojno povezalo. Vse 4 skupine so bile uspešne, z minimalnimi razlikami. Preostanek popoldneva smo zapolnili z družabnimi igrami. Zadnji večer na taboru smo po večerji naredili analizo celotnega tabora, razglasili rezultate pri orientaciji in razkrili skrite prijatelje in se pri tem zelo zabavali. Dogovorili smo se še, kako bomo zadnji dan s skupnimi močmi spakirali in pospravili zavetišče.

V soboto, zadnji dan tabora smo takoj po zajtrku spakirali, izpraznili prostore in jih skrbno počistili. Pred odhodom smo še malicali. Zložili smo prtljago v avtomobile, se odpeljali v Zelence, kjer smo si ogledali, kako iz dna tolmunov, v vrtincih izvira Sava Dolinka. Seveda smo se ozrli še na vrhove, ki smo jih v času tabora spoznali, na nekaterih pa celo stali. Sledila je vožnja v Novo mesto, v picerijo Rondo, kjer so nam hitro postregli z okusnimi picami. Odpeljali smo se pred OŠ Bršljin, kjer so že čakali starši. Pred starši so vsi prejeli prislužena priznanja. Vodja je na kratko poročal o taboru in vse pohvalil za zelo uspešno planinarjenje, feratanje, prijetne medsebojne odnose, pridobljena znanja in nove izkušnje. Starši in vsi udeleženci so bili zelo zadovoljni.

Tabor smo z nekaj žuljev in manjših prask in z zadovoljstvom vseh uspešno zaključili.

 Naš tabor so finančno podprli: MO NM, Notar Fredi Bančev, Igor Cibic s. p., Folijaplast d.o.o.,in Tomas d.o.o., za kar se jim zahvaljujemo.

 

 Poročilo pripravila: Majda   Markovič

 

Na prošnjo načelnika markacistov PD Dravograd Kure Dragota smo se 14.08.2023 udeležili akcije odstranjevanja posledic poplav. Akcije smo se udeležili trije markacisti Pohodniškega društva Novo mesto. Zbrali smo se na zbornem mestu v Šentjažu pri Dravogradu. Dodeljeno nam je bilo čiščenje logističnega skladišča Avto Kočevje in sicer smo odvažali  z ročnim viličarjem v poplavi poškodovane predmete in čistili smo mulj. Proti večeru smo zaključili z delom in se zadovoljni, z lepimi občutki vrnili domov. Ponosni smo, da smo bili del ekipe, ki je pomagala ljudem v stiski. Na zadovoljstvo domačinov smo pripravljeni pomagati pri odpravljanju posledic še naprej v večjem številu. V SLOGI JE MOČ !!!

 Anton Mirt

  

Kraljica…koliko let že sanjam, da te objamem. Eno leto nisem bila dobro fizično pripravljena, drugič ni bilo pravega vremena, tretjič nisem imela prave družbe, četrtič nisem bila čisto zdrava, petič nisem imela časa, šestič sem bila noseča, potem je bil majhen otrok…. in še bi lahko naštevala. Veliko spoštovanje do te gore je ves čas v meni. Vse ovire, vsi izgovori, pa so se v trenutku razblinili, ko sem zagledala razpis novomeškega Pohodniškega društva. Razpis je poleg Kraljice ponujal še nekaj ostalih okoliških vršacov. OK, če nikogar drugega ne poznam, poznam vodnika. Torej imam družbo za začetek. Odlično, tudi moj dragi gre zraven. Ne morem verjeti, tudi vreme bo stabilno. Ni več izgovorov. Gremo. Odločena. Dan ali dva pred odhodom pa se začnejo porajati dvomi. Bom zmogla? Sem dovolj dobro pripravljena? Mož me bodri, mi vliva zaupanje in me pomiri.

Hitro pakiram nov 30 litrski nahrbtnik. Nabasan do konca. Zunaj ostane pijača in sendviči. Hmm, česa ne potrebujem…

Vstanemo sredi noči in se odpravimo na avanturo.

Zberemo se v Vratih in začnemo pot. Navkreber, čez gozd, tam kjer sva se z možem pred leti spuščala nazaj v dolino. Odpirajo se čudoviti pogledi. Navdušenje kar ni ponehalo. Navajena gora in ferat, sem se s polno koncentracijo vzpenjala proti vrhu. Vsak korak pazim in prečim nekaj težkih odsekov. Dobra energija okoli mene mi vliva zaupanje vase in čutim, da bom zmogla. Vrh. Končno sem pri njej. Nepopisna sreča. Šele zdaj se zavedam zakaj ji rečejo Kraljica. Je dama in ni vsakemu dano, da se ji približa in še manj je tistih, ki lahko pridejo k njej. Varno sestopimo in se preko rdečih vratic spuščamo proti Kriškim podem. Sproti skočimo še na dva vršaca, Dolkova špica in Križ. Noge bolijo, vendar sreča in ponos vse pretehtata.

Naslednji dan osvojimo še dva vrhova, Razor in Planjo. Vesela. Pri sestopu v dolino nas je ves čas spremljal Očak in Stena. Neverjetni pogledi. Poskušam narediti fotografije s katerimi želim pokazati mojih najdražjim, ki jim te lepote niso dostopne. Zelo hitro ugotovim, da to ni mogoče. Lahko jim kažem slike in oni čutijo po svoje. To je dano samo izbrancem. Na koncu poti sem bila srečna, utrujena in ponosna. Uspelo mi je. Ob sebi sem imela ves čas krasne ljudi. Planince, pohodnike, istomisleče, ljubitelje gora. Vsi smo se zavedali zahtevnosti. Vsi prilagodljivi, dobronamerni, dobrovoljni. Energija med nami je stekla in nič ni bilo težko. Dva dneva, ki jih ne bom pozabila nikoli. Hvala Pohodniško društvo Novo mesto.

 Teja Goleš

 

 

Ker je bila naša želja, da bi imeli še kakšno planinsko pot, smo se javili na razpis Planinske zveze in dobili v skrbništvo dve poti v visokogorju in sicer pot Vodnikov dom – Konjsko sedlo in pot Polje –Bohinjska vratca (del poti od Vodnikovega doma proti Krmi). Po ureditvi dokumentacije smo začeli s pripravami za ureditev poti, namreč šlo je za kar zahteven logistični projekt, ker je bilo potrebno znositi precej stvari do Vodnikovega doma in naprej (drog, table, beton ….).

Po vožnji do Pokljuke in triurni hoji do Vodnikovega doma smo začeli urejati pot. Pri domu smo postavili drog in table, ki nas usmerijo na obe naše poti, ki vodijo proti Triglavu oziroma v Pokljuko ali v Krmo.

Zmarkirali smo pot do Konjskega sedla in namestili našo tablo na drog.

Na poti do Bohinjskih vratc pa smo naredili ob steni stopnice za lažji prehod. To pot bomo pa uredili na naslednji akciji, namreč potrebno je postaviti še en drog in table.

Utrujeni in veseli smo šli v dolino, opravljenega je bilo veliko zahtevnega dela.

Akcije se je udeležilo sedem markacistov, pri nošnji materiala pa so nam pomagali še štirje člani našega društva.

Hvala vsakemu, ki je karkoli pomagal pri tej akciji, še posebno pa našima fantoma Maksu Makšetu in Lovru Seliškarju, ki sta nosila cement do koče.

 Golob Pavel