POHOD PO DELU RUDOLFOVE POTI S ČISTILNO AKCIJO

Mladinski odsek Pohodniškega društva Novo mesto je skupaj z Mestno občino Novo mesto organiziral v četrtek , 22. aprila 2021, pohod po delu Rudolfove poti s čistilno akcijo.

Pohoda se je udeležilo 40 pohodnikov, ki so v skupinah po deset skupaj z vodnikom prehodili 8 km pot, občudovali zeleneč gozd, spomladanske cvetlice, prisluhnili petju ptic, žuborenju potoka,, Z Daljnega vrha pa smo se zazrli v Novo mesto in Gorjance za njim. Razgled nas je navdušil. Seveda ni manjkal tudi za otroke najljubši del pohoda – malica. Med hojo smo pobirali smeti, ki pa jih ni bilo veliko, kar kaže na osveščenost in skrb pohodnikov, otrok za čisto naravo. Mnogo več smeti bi nabrali, če bi čistili ob cestah, parkiriščih, kamor odmetavajo smeti iz avtomobilov. Med krajšim počitkom, pred zadnjim vzponom smo z otroki odigrali še gibalno igro Hiška in se za hip postavili za skupno fotografiranje z nabrano vrečo smeti. Mladi planinci so dobili še žig v planinski dnevnik. Hvala vsem, ki ste se udeležili pohoda in prizadevno čistili.

 

Zadovoljni s prijetno in koristno preživetim popoldnevom, smo se razšli z obljubo, da bomo še šli kam skupaj na pohod. 

 

Zapis in fotografije: Majda Markovič

Čeprav nisem bila zadovoljna z obdobjem, ko smo morali biti v karanteni, sem vseeno potegnila iz tega obdobja tudi nekaj dobrega. Z mami in včasih tudi bratom in starejšo sestro smo vsak dan hodili po Gorjancih in odkrivali čare naravnega bogastva, ki ga nudi Slovenija. Zastavili smo si tudi cilj, da gorjanško Špilarjevo špico obiščemo vsaj 100 krat v tem letu.

V prejšnjem tednu pa me je mami razveselila z novico, da se morda pridruživa planincem Pohodniškega društva iz Novega mesta, saj so na družabnem omrežju objavili, da bo organiziran pohod po poti 4ih slapov na Bohorju.

Ker je bilo vreme kar naklonjeno, sva se odločili, da res greva.

V soboto, 20. marca 2021, sva bili ob 9.uri pred trgovino na Senovem, kjer je bilo zbirno mesto. Nato smo se zapeljali do vasice Jablance, ki je bila naše izhodišče. Glavni vodnik Igor nas je prijazno pozdravil in nam zaželel prijeten dan. Nato smo se razdelili v skupine po 10 in ustvarili mehurčke. Vodniki so nas ves čas spodbujali in pazili na našo varnost. Prvi slap, ki smo si ga ogledali je bil Bojanca. Plezali smo celo po klinih in se držali za zajlo. Zame je bilo to res pravo doživetje. Naš vodnik mi je pripovedoval o rastlinah in pokazal mi je tevje, pljučnik, jetrnik, gorsko reso in mi pripovedoval o zanimivih doživetjih planincev. Po precej napornem vzponu smo se sprehodili do hribovske kmetije, kjer se ukvarjajo z ogljarstvom. Mladi ogljar nam je razložil, kako nastane oglje, na katerem tako radi pečemo meso na poletnih piknikih. Postregli so nam s pijačo in krompirjem, pečenim v žerjavici.

Nato smo se odpravili do naslednjega slapu, ki se imenuje Pekel. Spet smo ostali brez besed ob tej naravni lepoti. Pot nas je nato peljala mimo še ene hribovske vasice naprej do slapu Ubijavnik. Na tokratnem pohodu smo si zaradi situacije lahko ogledali le tri slapove. Sama sem bila tudi več kot navdušena nad Ajdnimi pečmi , iglo in legendo o kruti mami, ki jo je povedala gospa Majda. Okamenelega obraza prestrašene deklice pa nismo videli.

Pred prihodom na cilj, nas je presenetila še snežena ploha. Ob upoštevanju vseh ukrepov , smo se pogreli z dobrotami planinske koče na Bohorju. Postregli so nam tudi domač jabolčni zavitek.

S tem naša pot še ni bila končana. Na poti nazaj smo splezali še do Petrove skale, si ogledali partizansko bolnišnico, kjer kar nisem mogla verjeti, da so se v tako skromnih razmerah, dogajale tako zelo težke operacije partizanov.

Na izhodiščno točko smo se vrnili okoli 18.ure in vsi polni krasnih vtisov, odšli domov.

Komaj čakam na naslednji pohod društva. Upam, da z mami uspeva iti zraven in napolniti najin nahrbtnik planinskih vtisov še z enim pohodom.

 

Zapisala:   Luna Goršek, 11 let

Fotografije: Marjana Meznarčič in  Igor Cibic

Debela Peč

V soboto 6. marca smo se v Pohodniškem društvu Novo mesto kljub koronskim razmeram napotili v visokogorje. Kot običajno se nas je deste članov društva zbralo pred Osnovno šolo Bršljin, od koder smo se z osebnimi avtomobili podali na Pokljuko. Pri Mrzlem Studencu smo zapustili glavno pokljuško cesto, saj sem imel informacije, da je cesta prevozna do Kranjske doline. Ta del poti je bil res nekaj posebnega, približno 2 metra snega in delno splužena cesta so bile razmere, ki so dajale občutek, da se vozimo po stezi za bob. Prijazni gospodar doma Pokljuka v Kranjski dolini nam je ponudil sveže očiščeno parkirišče pred domom. Tako smo bili lahko pripravljeni za pohod.

Glede na to, da je bila cesta delno plužena v smeri Medvedove konte sem se odločil, da krenemo proti Lipanci v tej smeri. Na žalost je bilo tudi splužene ceste kaj kmalu konec in potrebno je bilo zagazil v cel in na srečo pomrznjen sneg, tako da se vseeno ni pretirano vdiralo. Nadaljevali smo kar po brezpotju v smeri markirane planinske poti, ki vodi od Spomenika na Lipanco. Tej poti smo se ji priključili nekje na  polovici in nato nadaljevali po njen na Lipanco. Po krajšem počitku smo nadaljevali proti Lipanskim vratom, do koder je bilo še kar lepo shojeno, pa tudi vdiralo se ni prav pretirano. Že na Lipanskih vatih smo se razveselili prelepih pogledov na najvišje vrhove Julijskih Alp. V nadaljevanju nas je čakal še vzpon proti vrhu Debele peči, kjer pa so bile zaradi novozapadlega snega in vetra vse sledi zabrisane in je bilo v večini potrebno gaziti v cel sneg. Vrh nam je ponudil čudovite razglede ne samo na Julijske Alpe pač pa tudi na Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe, dobršen del Gorenjske in del avstrijske Koroške. Vendar smo se zaradi vetra kaj kmalu vrnili v zavetje. Sestopali smo v smeri pristopa. Na Lipanskih vratih se je večina odločila še za vzpon na bližnja Brda. Nato pa je sledil spust do Blejske koče na Lipanci. Tam smo si privoščili malo daljši počitek z malico. Prijazna oskrbnica nam je ponudila tudi čaj in kavo. V nadaljevanju nas je čakal še povratek do izhodišča v Kranjski dolini, ki je bil večinoma po isti poti kot vzpon.

Zadovoljni po preživetem čudovitem dnevu v visokogorju in novo izkušnjo smo se venili v Novo mesto v zgodnjih večernih urah.

 

Martin Luzar

V nedeljo, 28. 2. 2021, smo se ob 8. uri zbrali na parkirišču pri plavžu na Dvoru. Z avtomobili smo se, za Igorjem Cibicem, odpeljali po gozdni cesti do nekdanje kočevarske vasi Luža, ki je bila v razcvetu v 14. stoletju. Da je bila tam nekoč vas pričajo ruševine hiš, prostrane košenice in stara sadna drevesa. Hladno in vetrovno jutro nas je gnalo na pot, da bi se čim hitreje ogreli. V tri skupine, ki smo hodile z zamikom in z medsebojno razdaljo, se je razvrstilo 24 udeležencev. Hoja po gozdnih cestah, stezah, med mogočnimi drevesi, vrtačami in z mahom obraščenimi skalami je ustvarila posebno vzdušje. Zavedanje, da tu živijo rjavi medvedi, na katere so nas opominjale oznake medvedjih šap, ki označujejo pot po medvedovih stopinjah, je podkrepilo naša razmišljanja. Ko se je gozd razmaknil, so se pred nami razprostirale obširne, pokošene jase, na katerih so bile lovske preže in ostanki nekdanjih vasi. Na 909 m nadmorske višine je bila vas Rdeči kamen, ki je nekoč štela 15 hiš. Na Kunču je bilo 11 hiš in je bila najstarejša kočevarska vas. Kočevarji so bili napredni kmetovalci, gozdarji, izdelovalci lesenih izdelkov, sadjarji in krošnjarji. Krošnjarji so prodajali lesene izdelke, suho sadje in kostanj, ki so ga preprodajali. Znani so bili tudi po peki kostanja v zelo oddaljenih mestih. Lovska preža sredi ogromne jase, je najboljše stojišče za razgled na greben Stojne, ki se vleče nad Kočevjem proti Ribnici, Veliki in Mali Rog in ostale z gozdom poraščene gore. Na Kunču se je skrivala Veronika Deseniška in opazovala, kako rušijo njen grad Fridrihstein. Mi pa smo imeli ob nekdanji logarjevi hiši, ki se že ruši, počitek in malico. Spočiti in siti smo nadaljevali s hojo po gozdnih poteh, ki so se več vzpenjale kot pa spuščale in nas krožno pripeljale na izhodišče, h gozdarski koči na Luži.

Današnja tura po delčku mogočnih gozdov Roga je bila prav posebno, močno doživetje, ki bo še dolgo buril našo domišljijo in razmišljanje.

 

Zapisala: Majda Markovič, fotografije pa so prispevali Marjana Meznarčič, Igor Pucelj in Miran Jenko