Lisca je zagotovo najbolj priljubljena planinska točka v Posavju. Njen vrh je 948 metrov nad morjem, na njem je radarska meteorološka postaja, pod njim pa dve planinski koči – Tončkov dom in Jurkova koča. Z vrha Lisce je čudovit razgled na Posavsko in Zasavsko hribovje z najvišjim Kumom ter na del Dolenjske, kjer se lepo vidijo Gorjanci. Neverjeten je tudi pogled na daljno Notranjsko, kjer nad prostranimi gozdovi izstopa Snežnik, vidi pa se tudi Nanos. Ob lepem vremenu so lepo vidni tudi Julijci s Triglavom, najvišjim med njimi, Kamniško-Savinjske Alpe, del Karavank, pa tudi Pohorje, Boč, Donačka gora in celo hrvaško Sljeme oziroma Medvednica nad Zagrebom.

 Zbirno mesto je bilo parkirišče pri OŠ Bršljin, od koder smo se  ob 8. uri odpeljali z avtobusom in enim osebnim avtomobilom prek Sevnice do kraja Orešje nad Sevnico. To je bilo  naše izhodišče. Vozili smo se slabo uro.

 V hrib smo se podali od vinske kleti Mastnak. Del poti po cesti in del po stezah. Pot nas je vodila prek Cirja. Še nekoliko naprej smo se ločili v dve skupini. Skupina, ki je odšla po lažji Pastirčkovi poti  se je usmerila levo. Drugi del udeležencev, ki so želeli močnejše doživetje in  več vznemirjenja pa desno na atraktivno vendar zelo zahtevno pot, na kateri smo  premagali 123 metrov višinske razlike po ferati v povprečju s težavnostjo B/C in zadnjim delom s težavnostjo D/E.  Po okrepčilu in razgledu smo se odpravili v dolino na drugo stran po Jurkovi poti čez Lisce in Razbor do Brega ob Savi. Ob poti smo se zadržali še pri domačiji Vresk, kjer so nam prijazno postregli z bezgovim sokom. Gospodar Drago pa nam je kot lovec povedal kup zanimivosti o divjadi na tem področju. Na Bregu pri avtobusu smo bili ob pol štirih.

 Na poti smo opravili dobrih 700 višinskih metrov, hoje (zares) pa je bilo za 4 ure.

 Pred povratkom smo si ogledali še sodobno in avtomatizirano kmetijo  Majcen v Šentjanžu.  Velikemu delu udeležencev je bil ogled zelo zanimiv saj takšne avtomatizirane pridelave in predelave mlečnih izdelkov še niso imeli prilike videti.

 Za kar nekaj mladih udeležencev je bil ta izlet kot nagrada za pridno udeležbo na društvenih izletih brezplačen.  Število udeležencev je rahlo preseglo kapaciteto avtobusa, zato je bila še kako dobrodošla pomoč Romana, ki je nekaj udeležencev peljal s svojim avtomobilom.  Zaradi ferate smo se udeleženci razdelili v dve oziroma celo tri skupine. Skupino, ki je začela s ferato kot prva, je Roman odpeljal že s Krakova do Cirja. Na ta način sta vodnika lahko z večkratno ponovitvijo ferate z vedno novimi udeleženci popeljala prek več ljudi.

zapisal: Igor Cibic

Planinski vodniki in mentorji MDO Dolenjske in Bele krajine smo se v sredo, 5. 6. 2024, ob 16. uri zbrali na železniški postaji v Straži. Po medsebojni predstavitvi, pozdravu in predstavitvi poteka ture smo krenili na pot. Šli smo mimo cerkve Sv. Tomaža in po zgornji poti med vinogradi in nato po strmi poti skozi gozd na vzletišče Peter. Hodili smo počasi, ker je bilo vroče in soparno. Pogosto smo se ustavljali in se razgledovali. Pokrajina ob reki Krki nas je navduševala. Med potjo nam je pot prečkal modras in nas vznemiril. Na vzletišču Peter smo se pogovarjali o poteh na videne vrhove in o tem, za koga so primerne. Po razgledu, počitku, fotografiranju smo sestopili po vzletišču in srednji poti na izhodišče. Razgledi navdušujoči. Na parkirišču smo se posedli v avtomobile in se prepeljali na parkirišče v Športni park Breza. Sprehodili smo se na ogled glinokopov. Ogledali smo si le del, kjer so jezerca in najbolj značilno rastlinje mokrišč. Med ogledom sem jim povedala nekaj zanimivosti. Glinokopi so zelo lepo predstavljeni, urejeni in opremljeni z informacijskimi tablami. Po ogledu smo se prepeljali v gostilno pri Mari na toplo malico in prijateljsko, strokovno druženje. Zelo zadovoljni z današnjim srečanjem smo se ob 20. uri razšli.

 

Zapisala načelnica mladinskih odsekov MDO: Majda Markovič

Fotografije: Tomaž Struna

 

26. srečanje planinskih društev Balkana je potekalo je od 7.- 9. 6. 2024, v Severni Makedoniji.

Skupina 4 delegatov Pohodniškega društva Novo mesto, ki smo jo sestavljali Tine, Tone, Božo in Majda, se je na 1000 km pot odpeljala v petek ob 7. uri. Na cilj - Popovo Šapko smo se pripeljali ob 18.uri. Na zbornem mestu so nas pričakali organizatorji in predstavniki drugih društev, med katerimi smo prepoznali veliko planincev iz različnih držav, ki smo jih spoznali na predhodnih srečanjih. Prijetno druženje se je odvijalo pred hotelom Teteks Arena, med večerjo in na družabnem večeru, ki smo ga zaradi utrujenosti kmalu zaključili.

V soboto smo se po okusnem zajtrku pripravili na eno izmed 4 ponujenih tur.

Največ planincev se nas je odločilo za zahtevno turo na Titov vrh, ki je s svojimi 2747m, 3. najvišji vrh v bivši državi Jugoslaviji. Za vzpon smo potrebovali 4 ure, prehodili smo 11 km in premagali 1100 višinskih metrov. Pot se ves čas rahlo vzpenja in preči pobočja več gora, za katerimi se je skrival Titov vrh. Vse gore so porasle s travo, le tu pa tam nekaj ruševja, skalnih sten in snežišč iz pod katerih se vijejo hudourniški potoki. Daljši počitek smo imeli ob hudourniškem potoku, v katerem smo se oskrbeli s hladno vodo. Vzdušje na vrhu je bilo zmagoslavno, veselo, spoštljivo. Na vrh smo prihajali postopoma, med prvim in zadnjim, v 72 članski skupini je bilo več kot pol ure razlike. Malici, počitku je sledilo skupno in skupinsko fotografiranje z društvenimi in državnimi zastavami. Vračali smo se po isti poti s še daljšimi časovnimi zamiki. Naša skupina je bila pri vzponu in pri sestopu med hitrejšimi. Ob prihodu s ture so se na terasi že družili planinci, ki so bili na krajših turah. Pred večerjo je bil sestanek predstavnikov vseh prisotnih društev, na katerem so med drugim izbrali gostitelja 27. srečanja in to bo društvo Železničar iz Zenice. Svečani večerji iz lokalnih specialitet je sledilo razigrano druženje ob nagovorih društev, predaji daril gostiteljskemu društvu Ljuboten, glasbi, plesu.  Kratki noči je sledilo sveže jutro, kavica, obilen zajtrk, izmenjava kontaktov, skupno fotografiranje in za nas slovo in vožnja domov. Nekatera društva so si v Tetovu ogledala društvene prostore Ljubotena in stari del mesta.

V Novo mesto smo se vrnili utrujeni, a zadovoljni in polni nepozabnih doživetij in novih povezav.

 Zapisala: Majda Markovič

 

Spomladansko akcijo markacistov je je organiziralo PD Kočevje. Zbrali smo se na avtobusni postaji v Kočevju, kjer smo se razdelili v skupine in odšli na delo. Obnovili smo markacije, uredili zemeljska dela in odstranili številna podrta drevesa na poteh. Na tej akciji se nas je zbralo 50 markacistov, od tega trije iz našega društva.

Po opravljenem delu smo se zbrali pri koči pri Jelenovem Studencu, kjer smo bili deležni zaslužene malice in se še malo družili. Bili smo zadovoljni da smo naredili veliko delo in pomagali našim prijateljem markacistom iz Kočevja. Skupaj smo uredili poti, ki jih vseh žal zaradi naravnih ujm sami ne zmorejo.

Zapisal: Pavel Golob