Tabor Slatna 2025, od 03.08.2025 do 09.08.2025
1.dan
Pohodniško društvo Novo mesto tudi letos, že trinajstič, organizira mladinski tabor na Slatni.
Osemintrideset članov društva, petindvajset otrok in trinajst odrastlih, se nas je malo pred osmo uro zjutraj zbralo na parkirišču pri Osnovni šoli Bršljin. Naložili smo prtljago v avtomobile in se odpravili novim dogodivščinam naproti.
Niti deževno vreme nas ni ustavilo ali spravilo v slabo voljo.
Sicer smo malo spremenili plan in se odpeljali direktno do koče, ogled Dovžanove soteske pa preložili na drug dan.
Namestili smo se v koči, pomalicali, zunaj pa se je začelo kazati sonce.
Odločili smo se za krajšo turo do planiške letalnice in jo tudi izvedli.
Po prihodu nazaj v kočo je sledila večerja, kasneje pa sestanek in navodila za naslednji dan.
Izvlekli smo tudi listke z imenom svojega skrivnega prijatelja, ki ga bomo v naslednjih dneh malo pocrkljali s prijaznostjo in kakšnim darilcem.
Pred spanjem še malo iger na dvorišču, tuširanje in umivanje zob.
Ob pol desetih branje pravljice za prijetno spanje.
In jutri bo nov dan, še neizkoriščen. Le kakšna doživetja nas čakajo?
2.dan
Pozna je že ura, tišina, temna noč...
Minil je drugi dan mladinskega tabora na Slatni s Pohodniškim društvom Novo mesto.
Pester dan se je začel z zgodnjim vstajanjem in zajtrkom. Potem pa z avtomobili do Rateč, od tam pa pot pod noge... na Tromejo, 1509 m visoki vrh, kjer se stikajo meje treh držav. Hoja v dobri družbi zna biti lažja in zabavnejša. Na vrhu pa smo vedno nagrajeni s čudovitimi razgledi. Tokrat kar v tri države, Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Postanek pri koči, malica, skupinsko slikanje in nazaj v dolino, do izhodišča. Po okusnem kosilu, ki so ga pripravili naši vrli kuharji, je sledil kratek počitek. Kasneje pa ustvarjalne delavnice, igre z žogo, nabiranje suhljadi in drv in še marsikaj. Med drugim tudi čiščenje gob, ki smo jih nabrali na današnjem pohodu. Ogromna bera, letos je gozd res radodaren z dobrotami.
Po večerji kratek sestanek, na katerem nas vodniki seznanijo z dejavnostmi naslednjega dne in pa, seveda, težko pričakovan taborni ogenj. Pekli smo klobase in penice, se posladkali in resnično zabavali.
Urice tako hitro minejo in že je čas za tuširanje, pravljico in sladko spanje.
Danes so začeli in svoje delo pridno opravili tudi dežurni pomivalci posode. Kar pa ni mačji kašelj, ker je kup umazane posode po kosilu in večerji veeeeliiiiik, res velik.
Tudi skriti prijatelji so že pridno na delu, prinašajo darilca in jih skrivajo pod vzglavnike ali kam drugam. Kdo ve, morda je kdo že odkril svojega skritega prijatelja?
Pestro, zelo razgibano je življenje na taboru.
3.dan
Kako zelo hitro tečejo dnevi, mineva že tretji dan tabora.
Tudi danes se je veliko dogajalo.
Jutranje vstajanje je postalo že rutina. Zajtrk, priprave na pohod in vse ostalo, kar paše zraven. Je pa bilo opaziti, da dekleta in fantje pričenjajo tekmovati kdo bo imel lepše urejeno sobo. To bo še zanimivo.....
Danes je bil na vrsti pohod na Dovško babo, 1891 m visok vrh, ki meji z Avstrijo. Iz izhodišča nad Dovjim smo se najprej povzpeli do planine Dovška rožca. Tu smo imeli postanek, potem pa nadaljevali na vrh, na Dovško babo. Daljši počitek, malica in čudoviti razgledi na slovenske gore in proti sosednji Avstriji. Zelo lepo se je videlo tudi naš najvišji vrh, Triglav.
Ena skupina pohodnikov je nadaljevala pot proti naslednjemu vrhu, 1776 m visokemu Hruškemu vrhu, druga se je vrnila na pastirski stan, na Dovški rožci. Kasneje sta obe skupini skupaj odšli priti izhodišču.
Čudovita tura v lepem sončnem vremenu.
Sledil je povratek v kočo na Slatni in krajši počitek po kosilu. Kuharji so nas pocrkljali z okusnim ješprenjem in slastnimi palačinkami z nutelo.
Popoldne smo imeli slikarsko delavnico, kjer nas je kar nekaj slikalo na platno. Nekateri pa so ustvarjali nakit in okraske iz perlic.
Vsak ima priložnost pokazati svoj talent.
Spet se je zgodil čudovit dan. Veselje je opazovati kako se otroci povezujejo med sabo, kako skrijo drug za drugega, se skupaj igrajo, ustvarjajo.... Vključujejo v svoje dejavnosti tudi nas odrasle.
To je tudi eden izmed namenov mladinskega tabora, poleg bivanja z in v naravi, skrbi zanjo, gibanja in sodelovanja, tudi medgeneracijskega.
Čudovit dan se bo spet zapisal v spomin.
4.dan
Četrti dan tabora. Zbudili smo se v deževno jutro, kar pa nas ni presenetilo. Planinci pač spremljamo vremensko napoved in svoje aktivnosti prilagodimo, če je potrebno.
Torej smo danes malo dlje spali, si nabrali novih moči za jutrišnjo, najbolj zahtevno, turo letošnjega tabora.
Dopoldne je minilo ob gledanju filmov, ustvarjalnih delavnicah, družabnih igrah.
Medtem se je prikazalo tudi sonce in po kosilu smo se odpravili do jezera Jasna. Postavili nekaj možicev, obiskali Kosobrina in se tudi skupinsko slikali z njim. Se sprehodili ob jezeru in si ogledali Kranjsko Goro, rojstno hišo Josipa Vandota, slikali smo se s Kekcem .
Vzeli smo si čas za sladkanje s sladoledom, si na stojnicah kupili spominke in se zadovoljni vrnili nazaj, v naš začasni dom.
Po večerji smo si pripravili nahrbtnike in se kmalu odpravili k počitku. Jutri bo treba zgodaj vstati, kajti čaka nas kar dolga vožnja do izhodišča v sosednji Italiji in vzpon na Špik Hude police, 2420 m visok vrh.
5.dan
Peti dan mladinskega tabora na Slatni.
Danes smo naredili kljukico pod najzahtevnejšo turo letošnjega tabora. Povzpeli smo se na 2420 m visoki Špik Hude police.
Zgodnje jutranje vstajanje, zajtrk, potem pa vožnja čez mejo, v Italijo, do našega izhodišča. Ob osmih smo začeli hoditi.
Najprej do planine Pekolj. Po kratkem postanku smo nadaljevali proti našemu cilju. Pot se je vila po pobočju, se ves čas dvigovala, ampak zlagoma, da prehojenih višinskih metrov ni bilo močno čutiti.
Razgledi pa......čudoviti, nekaj časa zaviti v meglo, drugič obsijani s soncem.
Vsi smo po tihem pričakovali, da bomo videli morda kozoroga ali svizca, saj je to pobočje znano po tem. Da se nam bodo tako približali kozorogi, da bi se jih lahko dotaknili z roko in da jih bo toliko, tega si pa nismo mogli zamisliti. In spremljali so nas do vrha. Fantastičen pogled na te živali, ki se tako graciozno gibljejo po skalah, se zlijejo z okoljem in se zopet prikažejo izza kakšne skale s svojim radovednim pogledom, bo za vedno ostal v čudovitem spominu.
Med potjo nam je uspelo videti tudi svizca, ki je na skali opazoval okolico, potem pa hitro smuknil v skrivališče.
Vsi veseli in zadovoljni smo prišli na vrh, si čestitali, sledil je počitek, malica in seveda slikanje.
Pot do izhodišča je minila hitreje, kratek postanek pri koči, potem pa vožnja čez mejo, nazaj na Slatno.
Po kosilu in kratkem počitku je sledilo tekmovanje v orientaciji in drugih znanjih in veščinah.
Spet smo tudi zakurili taborni ogenj, otroci so pekli penice in klobase, si sami pripravili večerjo.
Čudovit dan smo zaključili s pesmijo in harmoniko.
Ko okoli sebe vidiš srečne, zadovoljne obraze otrok, nasmejane, sproščene, igrive in malo nagajive, takrat veš, da nekaj pa le delaš prav in da jim lahko pričaraš čudovite trenutke in nepozabne spomine, ki jih bodo spremljali skozi življenje.
6.dan
Samo še ena nočitev v planinskem zavetišču Slatna je pred nami.
Zadnji dan je bil zelo pester in razgiban.
Takoj po zajtrku smo najprej voščili dvema slavljencema, Tanji in Nejcu, ki imata danes rojstni dan in jima izročili skromni darili.
Potem smo se odpravili v Dovje, do Urbasove skale, na plezališče. Končno je prišel težko pričakovani dan, ko smo lahko preizkusili tudi svoje plezalne veščine. Alpinist Jan Luzar nas je že čakal in nas varoval med plezanjem po resnično navpični skali. Hvaležni smo za to čudovito, adrenalina polno izkušnjo.
Po kosilu smo odkrivali skrite prijatelje, tisti, ki jih nismo odkrili že med taborom. Bilo je kar nekaj presenečenj.
Izpolnili smo anketo o zadovoljstvu na letošnjem mladinskem taboru.
Napisali smo svoje občutke, želje za prihodnji tabor, pohvale in tudi kakšno pomanjkljivost tokratnega bivanja in aktivnosti.
Seveda pa smo pripravili Tanji še posebno presenečenje. Odpravili smo se do planiške velikanke, kjer smo jo vzpodbujali, ko se je spustila po planiškem zipline. Spust je bil Tinetovo darilo zanjo, malo adrenalina si je privoščil tudi on.
Ampak.......dogajanja še ni konec.
Po dolgih in zahtevnih pripravah, je napočil trenutek......prava planinska poroka. Zbrani svatje, priče in matičarka, so potrdili enoletno planinsko zvezo Manje in Patrika.
Še pred poroko sta morala opraviti nekaj zahtevnih nalog, ki sta jih kar uspešno zaključila. Potem sta se lepo uredila in planinska ceremonija je stekla.
Po poroki je sledila pogostitev s saharjevo in odlično sadno torto, ki jo je pripravila Tanja. Seveda pa ni manjkala niti muzika, Igor je z veseljem zaigral na harmoniko.
Adrenalina, veselja, igrivosti poln dan, ki se je zaključil z igrami v krogu in pravljico za lahko noč.
In jutri zjutraj se poslovimo od Slatne, preplezamo še ferato Hvadnik, potem pa na pot proti domu.
Vem, da bomo vsi s sabo odnesli nešteto čudovitih spominov, ki jim bomo kmalu, že naslednje leto, dodali nove.
Vezi, prijateljstva, ki so se stkala, nas bodo povezala za vedno.
Narava, gore, hoja, druženje, pomoč drug drugemu, nas oblikujejo, nas delajo boljše.
7.dan
Ne bom napisala da vse lepo enkrat mine, ker to preprosto ni res. Vse kar se nam lepega zgodi, vse, kar lepega doživimo, ostane v naših srcih, v mislih, kot čudoviti spomini, ki bogatijo naše življenje, mu dajejo smisel.
Danes smo se, po zajtrku in temeljitem pospravljanju, poslovili od Slatne, ki je bila teden dni resnično naše zavetišče.
Vendar....čakala nas je še češnjica na torti. Ker zaradi deževnega vremena ferate Hvadnik nismo mogli izpeljati po programu, smo jo izpeljali danes , na poti proti domu, n še ena kljukica je narejena.
Razdelili smo se v dve skupini in se odpeljali do Gozd Martuljka.
Opremili smo se z varovalnimi pasovi in začelo se je. .....
Pripenjanje, prepenjanje na jeklenice, iskanje vboklin ali izboklin, kamor lahko postaviš nogo ali se oprimeš in se potegneš višje. Na bolj nedostopnih mestih so nam odlično služile skobe, da smo lahko napredovali po stenah nad kanjonom potoka Hvadnik. Večkrat smo po jeklenici prečkali kanjon iz ene strani na drugo, kar nam je bilo še posebej všeč. Pod nami je glasno šumel potok, zaradi katerega je bilo tudi prijetno hladno, osvežujoče.
Največje zadovoljstvo je, da smo vsi, ki smo se odločili premagati ta izziv, to tudi naredili. In bilo je resnično čudovito doživetje, tudi potrditev, da zmoremo, če le zberemo dovolj poguma in se lotimo izziva.
Zadovoljni, veseli smo se podali na pot domov. Vožnja je, presenetljivo, potekala mirno in gladko, ob spominjanju na doživetja preteklega tedna.
Seveda ne gre brez zaključka, še zadnje skupno pozno kosilo, tokrat pica v piceriji Mačkovec. O, kako je bila okusna.
Potem, ko smo se okrepčali in odžejali, smo se odpeljali do bršljinske osnovne šole, kjer so starši že težko pričakovali svoje mlade planince.
Slovo, obljube, da se prihodnje leto spet odpravimo na tabor, zahvale za resnično čudovito preživete dni na mladinskem taboru na Slatni.
Lepo je iti in lepo je priti spet domov, bogatejši za čudovito izkušnjo, za prijateljstva, za čudovite spomine.
Slatna pozdravljena do prihodnjega tabora v organizaciji Pohodniškega društva Novo mesto.
Zapisala: Marjeta Mlakar
