Na povabilo prijateljskega planinskega društva PSK Pobeda iz Beograda, ki je bilo letošnji gostitelj Srečanja planincev Balkana, se nas je 9 članov Pohodniškega društva Novo mesto s kombijem 9. junija zgodaj popoldne odpravilo na planino Rajac, južno od Beograda, na tridnevno planinsko druženje.

V planinski dom »Čika Duško Jovanović« na Rajcu v Srbiji smo prispeli ob 20.30 uri. Ta večer smo ob druženju pričakali še ostale delegacije, skupno predstavnike 17. planinskih društev iz sedmih držav (Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Srbija, Sev. Makedonija, Bolgarija). Gre za povezavo med društvi, iz vsake države do 3, katera še lahko komunicirajo v upoštevajoč jezikovne podobnosti svojih jezikov.

V soboto, 10. 6. 2023, sta zjutraj kot je običajno krenili na pot dve skupini pohodnikov, ena na daljšo turo po planini, prehodili so nekje 21 km (poleg lovske koče, Vijuljka, Danilov vrha (842m), na Suvobor (866m) in Dobre vode) ter druga skupina, ki je šla na nekoliko krajšo turo 12 km (vrh Rajca, do Dobrih voda) z možnostjo podaljška na dodatni vrh Suvobor, skupno 17 km. Po celi poti smo lahko občudovali lepote Šumadije. Vsak udeleženec si je izbral tisto pot, ki mu je najbolj ustrezala, zavedajoč se, da je na teh srečanjih poleg pohoda zelo pomembna beseda, komuniciranje, druženje (planinarjenje ne sme vzeti preveč sape). Ob občasnih postankih, malici iz nahrbtnika in postreženi pijači, ki širi obzorja, smo dobre volje pozno popoldne prispeli nazaj v planinski dom. Navkljub slabi napovedi je tudi vreme lepo zdržalo in ni bilo padavin.

V soboto je skladno s tradicijo sledila slavnostna večerja s kulturnim programom, pozdravnimi nagovori, izročitvijo daril, živo glasbo in plesom. Vodje delegacij so se zvečer tudi zbrali na sestanku, kjer so obravnavali izvedbo oz. organizacijo srečanja ter se dogovorili o naslednjem gostitelju (planinski klub Ljuboten iz tetova, Sev. Makedonija).

V nedeljo zjutraj po zajtrku je sledilo kratko druženje pred planinskim domom. Ob 10.00 uri smo krenili proti domu in se popoldne srečno vrnili v Novo mesto.

Zapisal: Fredi Bančov

Fotografije: udeleženci

 Poročilo organizatorja. 

 Video posnetek iz srečanja.

123Next

V soboto 3.06.2023 smo se ljubitelji kulture, Gorjancev zbrali v Žabji vasi (pri Agroservisu), od koder smo se z avtobusom odpeljali v Sekuliče. Sekuliči se nahajajo na Hrvaški strani v osrčju Žumberka. Tam so se nam pridružili tudi pohodniki iz Karlovca, Gradska knjižnica "Ivan Goran Kovačič". Sledil je krajši kulturni vložek, o pomenu in zapuščini fotografa Hinka Krapeža. Spomnili smo se tudi na tragično preminulega idejnega vodjo Trdinovega literarnega pohoda g. Boruta Novaka. Robert kot vodja pohoda nam je na kratko predstavil potek pohoda in že smo se usmerili proti Trdinovem vrhu. Vremenske razmere, kljub nekaj kapljicam dežja na začetku, so bile ravno pravšnje za pohod. V prijetnem vzdušju z nekaj krajšimi postanki smo dosegli sam vrh. Na vrhu so nas pričakale vile iz Društva Mehovo, ki so nam postregle z domačim kruhom, oljem in soljo. Sledil je kulturni program z govorniki in glasbenim vložkom. Letos se obeležuje 100-let od poimenovanja vrha Gorjancev po Janezu Trdini. Častni občan Mestne občine Novo mesto, g. Janez Penca nam je na čustven način predstavil svoj odnos in ljubezen do Gorjancev. Po opravljenem postanku, ki je bil namenjen tudi za okrepčilo so se pohodniki odpravili proti Sošicam z postankom pri planinskem domu Vodice. Manjša skupina se je vrnila po isti poti v Sekuliče od koder so se z avtobusom odpeljali v Sošice. Sledilo je kosilo in ogled interpretacijskega centra.

Zapisal: Božo Mlakar

Slikovno gradivo: Božo Mlakar, Roman Makše

12Next

V soboto, 20.5.2023, smo se s planinskim krožkom in Pohodniškim društvom NM odpravili na Golico. Malo pred 7. uro nas je avtobus pričakal pri OŠ Bršljin. Zbralo se nas je kar nekaj pohodnikov vseh starosti. Po nekaj minutnem klepetu in pogledih v oblačno nebo smo se polni pričakovanj odpeljali novim dogodivščinam naproti. Po dveh urah vožnje smo prispeli do Javorniškega Rovta. Pri domu Pristava smo popili sok, pojedli sendvič ali kakšen prigrizek in si tako nabrali moči. Odrasli pa so si privoščili toplo kavico.

Razdelili smo se v dve skupini. Prva skupina je odšla po srednje težki poti na Golico, druga skupina pohodnikov pa je imela zahtevnejšo pot in se je odpravila še dlje po grebenu. Druga skupina se je na pot odpravila malo prej, saj so jih preganjale napovedi o popoldanskem dežju. Nekaj minut pozneje smo se na pot odpravili tudi mi.

Po približno eni uri in pol hoje po makadamu, smo se ustavili na prvi daljši pavzi. Posedli smo se na kamne in klopi ter si oddahnili. Pogled proti nadaljevanju poti je zastirala megla, ki se je počasi dvigala in nas strašila z dolgo strmino. Po malici smo se začeli previdno vzpenjati. Hodili smo po grebenu, ki meji z Avstrijo. Po dolgi hoji v hrib smo prišli do krasnih lesenih vrat, kjer smo prečkali ogrado električnega pastirja. Na poti smo hodili tudi po snegu, hladil pa nas je mrzel veter. Razgleda na žalost ni bilo, le redko nam je veter odpihnil toliko megle, da smo uzrli dolino. Slišali smo veliko, videli pa skoraj nič. Po dolgem vzponu smo končno prispeli na vrh Golice.

Ponosni smo bili, da smo osvojili vrh, a smo zaradi nizkih temperatur in vetra komaj čakali, da se spustimo do tople koče. Na vrhu smo se skupinsko slikali, pogledali orientacijsko ploščo, nato pa počasi odšli proti koči. Pot navzdol je bila strma, kamnita in zelo spolzka zato previdnost ni bila odveč. Po poti nas je pozdravilo tudi veliko rož. Največ je bilo narcis (ključavnic), ki so značilne za Golico, a so bile na vrhu še zaprte zaradi neugodnih razmer.

Drugi daljši počitek smo si privoščili v topli koči pod Golico, ki je bila zgrajena leta 1984. V koči smo se ogreli, pomalicali, popili kavico in sok ter se odpravili v dolino. Prav tako nismo pozabili na gasilsko sliko pred kočo. Hodili smo po gozdu, srečali gozdarje in videli več manjših čudovitih slapov. Ko smo bili tik pred ciljem – Planina pod Golico, nas je ujel dež. Iz nahrbtnikov smo vzeli pelerine in dežnike in pogumno stopili naprej. Dež je padal kratek čas in avtobus in je bil tudi že na vidiku. V vasi, kjer nas je čakal avtobus je potekala tudi vaška prireditev za Miss narcis. Preobuli smo blatne pohodniške čevlje in šli na kokakolo.

Z avtobusom smo se odpeljali na Dovje. Zbrali smo se pri kipu Jakoba Aljaža, ki s prstom kaže na Triglav. Vodnica Majda nam je povedala nekaj o njegovem življenju. V bližnjem lokalu smo se posladkali s sladoledom in slikali ob maketi Aljaževega stolpa. Kmalu je prišla druga skupina pohodnikov in skupaj smo se odpravili proti domu. Pohod je bil zelo zanimiv, vendar nam razgled na žalost ni bil namenjen, zato  gremo na Golico zagotovo še enkrat.

Mija Meštrič, 7.a in Manca Meštrič, 9.a

12Next