Kraljica…koliko let že sanjam, da te objamem. Eno leto nisem bila dobro fizično pripravljena, drugič ni bilo pravega vremena, tretjič nisem imela prave družbe, četrtič nisem bila čisto zdrava, petič nisem imela časa, šestič sem bila noseča, potem je bil majhen otrok…. in še bi lahko naštevala. Veliko spoštovanje do te gore je ves čas v meni. Vse ovire, vsi izgovori, pa so se v trenutku razblinili, ko sem zagledala razpis novomeškega Pohodniškega društva. Razpis je poleg Kraljice ponujal še nekaj ostalih okoliških vršacov. OK, če nikogar drugega ne poznam, poznam vodnika. Torej imam družbo za začetek. Odlično, tudi moj dragi gre zraven. Ne morem verjeti, tudi vreme bo stabilno. Ni več izgovorov. Gremo. Odločena. Dan ali dva pred odhodom pa se začnejo porajati dvomi. Bom zmogla? Sem dovolj dobro pripravljena? Mož me bodri, mi vliva zaupanje in me pomiri.

Hitro pakiram nov 30 litrski nahrbtnik. Nabasan do konca. Zunaj ostane pijača in sendviči. Hmm, česa ne potrebujem…

Vstanemo sredi noči in se odpravimo na avanturo.

Zberemo se v Vratih in začnemo pot. Navkreber, čez gozd, tam kjer sva se z možem pred leti spuščala nazaj v dolino. Odpirajo se čudoviti pogledi. Navdušenje kar ni ponehalo. Navajena gora in ferat, sem se s polno koncentracijo vzpenjala proti vrhu. Vsak korak pazim in prečim nekaj težkih odsekov. Dobra energija okoli mene mi vliva zaupanje vase in čutim, da bom zmogla. Vrh. Končno sem pri njej. Nepopisna sreča. Šele zdaj se zavedam zakaj ji rečejo Kraljica. Je dama in ni vsakemu dano, da se ji približa in še manj je tistih, ki lahko pridejo k njej. Varno sestopimo in se preko rdečih vratic spuščamo proti Kriškim podem. Sproti skočimo še na dva vršaca, Dolkova špica in Križ. Noge bolijo, vendar sreča in ponos vse pretehtata.

Naslednji dan osvojimo še dva vrhova, Razor in Planjo. Vesela. Pri sestopu v dolino nas je ves čas spremljal Očak in Stena. Neverjetni pogledi. Poskušam narediti fotografije s katerimi želim pokazati mojih najdražjim, ki jim te lepote niso dostopne. Zelo hitro ugotovim, da to ni mogoče. Lahko jim kažem slike in oni čutijo po svoje. To je dano samo izbrancem. Na koncu poti sem bila srečna, utrujena in ponosna. Uspelo mi je. Ob sebi sem imela ves čas krasne ljudi. Planince, pohodnike, istomisleče, ljubitelje gora. Vsi smo se zavedali zahtevnosti. Vsi prilagodljivi, dobronamerni, dobrovoljni. Energija med nami je stekla in nič ni bilo težko. Dva dneva, ki jih ne bom pozabila nikoli. Hvala Pohodniško društvo Novo mesto.

 Teja Goleš

 

 

Ker je bila naša želja, da bi imeli še kakšno planinsko pot, smo se javili na razpis Planinske zveze in dobili v skrbništvo dve poti v visokogorju in sicer pot Vodnikov dom – Konjsko sedlo in pot Polje –Bohinjska vratca (del poti od Vodnikovega doma proti Krmi). Po ureditvi dokumentacije smo začeli s pripravami za ureditev poti, namreč šlo je za kar zahteven logistični projekt, ker je bilo potrebno znositi precej stvari do Vodnikovega doma in naprej (drog, table, beton ….).

Po vožnji do Pokljuke in triurni hoji do Vodnikovega doma smo začeli urejati pot. Pri domu smo postavili drog in table, ki nas usmerijo na obe naše poti, ki vodijo proti Triglavu oziroma v Pokljuko ali v Krmo.

Zmarkirali smo pot do Konjskega sedla in namestili našo tablo na drog.

Na poti do Bohinjskih vratc pa smo naredili ob steni stopnice za lažji prehod. To pot bomo pa uredili na naslednji akciji, namreč potrebno je postaviti še en drog in table.

Utrujeni in veseli smo šli v dolino, opravljenega je bilo veliko zahtevnega dela.

Akcije se je udeležilo sedem markacistov, pri nošnji materiala pa so nam pomagali še štirje člani našega društva.

Hvala vsakemu, ki je karkoli pomagal pri tej akciji, še posebno pa našima fantoma Maksu Makšetu in Lovru Seliškarju, ki sta nosila cement do koče.

 Golob Pavel

 

Leto se hitro obrne, še posebno, če se vedno nekaj dogaja. Pohodniško društvo Novo mesto je znano po svojih aktivnostih, na vseh področjih. Tudi, ko se člani društva odpravimo na dopust, je ta vedno zelo aktiven. Letos nas je sprejela Črna Gora, oziroma Herceg Novi. Novomeška občina je pobratena z občino Herceg Novi. Tudi člani obeh planinskih društev, Pohodniškega društva Novo mesto in Planinskega kluba Subra, zelo radi sodelujejo v skupnih druženjih in akcijah.

Za nama je bilo že par dni potepanja, raziskovanja čudovitih destinacij, ko sva se v četrtek zjutraj pridružila pohodnikom. Po prisrčnih pozdravih in iskrenem veselju ob snidenju, smo se skupaj zapeljali do izhodišča, Boričev, kjer smo kar takoj začeli s pohodom v objem pogorja Orjen. Prvi cilj, do katerega nas je vodila pot, ki se je počasi in vztrajni vzpenjala, je bila Koča na Zavratlu. Ne toliko zahtevna pot, pač pa visoke temperature so kmalu priklicale znojne kapljice na obraze. Koraki so postajali težji, tekočina iz nahrbtnikov je še kako prijala. Pogled na kočo nam je spet vlil moči, za še tiste zadnje korake. Prijetno so nas presenetili oskrbniki koče, s hladnim pivom, okusno pripravljenimi obroki hrane, še najbolj pa s svojo prijaznostjo, ustrežljivostjo. Mislim, da si na tem mestu zaslužijo še posebno zahvalo. Prav crkljali so nas in naslednji dan smo se poslovili s krepkimi stiski rok in obljubo, da še pridemo.

Kljub skoraj neznosni vročini, s katero nam je postreglo črnogorsko podnebje se je skupina bolj "korajžnih" odpravila na najvišji vrh Orjena, na Kabao, ostali pa na krajšo, a zahtevno Subro. Eni in drugi smo se, zadovoljni s svojim dosežkom, odpravili v dolino.

Namestitev v apartmajih, večerja v prestižni restavraciji in počitek. V mislih sem preletela zadnja dva čudovita dneva in zadovoljna utonila v prijeten spanec.

Markacisti imajo prav posebno nalogo, skrbeti, označevati in vzdrževati planinske poti. Markacistom našega društva, in vsem nam, ki smo jih spremljali, je pripadla posebna čast. Označiti novo planinsko pot, Pot prijateljstva, skupaj z markacisti planinskega kluba Subra. Vsi smo si ogledali novo pot in prisostvovali slovesnosti ob odprtju. Gostitelji so se res izkazali, s pripravljeno tablo z imenom poti, z udeležbo predstavnikov občine Herceg Novi, tudi s pogostitvijo. Lepo je tako tkati prijateljske vezi. Želim si, da bi jih tudi vzdrževali.

Večerni ogled starega dela mesta Herceg Novi, po katerem sta nas vodila gospod Željko in sin, je bil posebno doživetje. V soju luči, v pravem dopustniškem vrvežu, smo si ogledali čudovite stare zgradbe, ki so, vsaka od njih, nosile in pripovedovale svojo zanimivo zgodbo. Vsako sta še dodatno začinila naša vodiča.

Lovčen, mavzolej, Petar Petrovič Njegoš. Kdo, ki že pride v Črno Goro, si ne bi privoščil ogleda te znamenitosti? Pika na i ali češnja na torti, povzpeti se po skoraj 600 stopnicah do mavzoleja. Si ogledati skulpturo Petra Petroviča, predvsem pa se prepustiti čudovitim razgledom z vrha Lovčena. Res so nam meglice malo ponagajale, pa vseeno je bilo čudovito. Po poti nazaj v Herceg Novi, smo si od blizu ogledali Boko Kotorsko, mala obmorska mesteca, ki imajo vsako svoj pridih zgodovine, preteklosti, ki se še vedno upira modernemu, mondenemu svetu. In prav je, da se ohranja kultura naših prednikov in znamenja njihovih bojev za boljše življenje.

Dnevi so minevali v znamenju hoje, po gorah ali stopnicah, ki jim kar ni bilo konca. Malo sprostitve, odklopa, brez stopnic, nam je ponudila plovba z ladjico. Prijetno se je bilo zlekniti na palubi, opazovati morje, kraje mimo katerih smo pluli, poslušati sproščene pogovore. Se ustaviti in ohladiti v prijetno topli morski vodi, pojesti košček pršuta in mladega sira ali vrhunsko pečeno skušo in druge dobrote. Kapitan in njegova  pomočnika so nas razvajali s svojimi specialitetami in mirno plovbo. Ki.....roko na srce....niti ni bila tako mirna, pa se je vseeno zapisala v čudovit spomin.

Vsemu lepemu je enkrat konec. Tudi ti čudoviti dnevi so vse prehitro minili. Še zadnje slovo, pozdrav Črni Gori, ki nas je tako prijazno gostila. Skupina pohodnikov se je odpravila proti domu, midva pa še kakšni novi dogodivščini naproti.

Rada pišem o kamnih, na katere sem stopala. Rada pišem o poteh, po katerih sem hodila In o občutkih, ki me vodijo, ki jih delim s sopotniki, ki ob meni stopajo po isti poti, na isti kamen. Ti občutki so tisti, ki  življenje naredijo ŽIVLJENJE in pot spremenijo v POT. In ti občutki, ki jih sopotniki delimo med sabo, nas naredijo LJUDI, s srcem in dušo. Nisem več rosno mlada, srečala sem mnogo ljudi v svojem življenju. Pridejo in odidejo. Nekaterih se niti ne spomnim več. V spominu ostajajo tisti, ki so se me dotaknili malo drugače. Tisti, ki imajo odprto srce, ki jim je mar za drugega. Takšni ljudje pustijo svoj poseben pečat. Redko kdaj sem naletela na skupino ljudi  s katerimi bi se, z vsakim posebej in vsemi skupaj, tako dobro počutila. Kot s starimi znanci, prijaznimi, prijetnimi, zaupanja vrednimi. Tako sem vas vse doživljala na teh naših skupnih poteh. Čutim veliko hvaležnost, da sem lahko del skupnosti ljudi, kot ste vi. Znate stopiti korak nazaj, če je potrebno, ali prestopiti težavo, ob tem pa ste iskreni in pošteni drug do drugega. Verjemite, to šteje največ.

 

Hvala za čudovite trenutke, skupaj ustvarjamo čudovite spomine.

 Marjeta

 

Dne 17. junija 2023 se je Pohodniško društvo Novo mesto odpravilo na planinski izlet na Debelo peč. Zbrali smo se ob 7. uri zjutraj in se vkrcali na avtobus, ki nas je odpeljal iz Novega mesta prek Ljubljane in Bleda proti Pokljuki.

Po  dveh urah vožnje smo prispeli do našega izhodišča ob spomeniku. Sledil je začetek naše poti proti Blejski koči, kamor smo se odpravili po markirani poti. Pot nas je vodila skozi čudoviti gozd.

Po slabi uri hoje smo prispeli do Blejske koče, kjer smo si privoščili počitek. V prijetnem vzdušju smo se okrepčali in uživali v čudoviti naravi okoli nas. Po postanku smo se odpravili na Debelo peč. Hodili smo čez planinske pašnike polne alpskega cvetja. Na vrh smo prispeli ob poldne. Tu smo ob jasnem vremenu občudovali osupljive razglede na okoliške vrhove. Odločili pa smo se, da se povzpnemo še na Brda, ki so v bližini. To nam je ponudilo možnost, da osvojimo še enega dvatisočaka, kar nas je izkoristilo štiriindvajset od štiriintridesetih udeležencev.

Pot do Brd je bila nekoliko zahtevnejša, a smo se kljub temu hitro premikali proti vrhu. Ko smo dosegli Brda, smo uživali v trenutku in si vzeli čas za fotografiranje ter občudovanje naravnih lepot.

Po obisku Debele peči in Brd smo se vrnili nazaj do planine Lipanca, kjer smo se posedli nad kočo.

Poleg nas je bilo še kar nekaj drugih turistov in pa trije Vijatnamci – prašiči.

Po okrepčilu smo se odpravili nazaj proti avtobusu. Ura je bila že štiri popoldne, ko smo se vrnili do izhodišča. Bili smo utrujeni, a hkrati polni lepih vtisov in izkušenj, ki smo jih doživeli med izletom. Skupaj smo preživeli čudovit dan v naravi, se družili in okrepčali duha.

Zahvala za uspešen izlet gre Gorjanu Juretu. Pred časom je pri sebi v Gorjah gostil našega vodnika Boža, ki je takrat opravil ogled naše ture, nas  je kot petintrideseti član odprave spremljal po poti in nam delal družbo. Tri dni pred našim izletom pa je obsekal veje ob gozdni poti do spomenika, čeprav je takrat deževalo. Zahvale Božu, ker ima takega prijatelja, šoferju Marku, ki nas je  po izkrčeni poti brez praske pripeljal do izhodišča. In seveda Majdi, ki ji gre po moje, glavna zasluga, da se je našega mladinskega izleta udeležilo  sedem otrok. Zahvala gre tudi vsem udeležencem, ki so se potrudili doseči vsaj en dvatisočak če ne kar dveh. Naj ne pozabim še zahvale Mestni občini Novo mesto, ki podpira našo dejavnost.

 

Zapisal: Igor Cibic