Mladinski odsek Pohodniškega društva Novo mesto je v četrtek, 20. 2. 2025 popestriti zimske počitnice z zanimivim pohodom. Odpravili smo se na pohod po Machovi poti. Pot je posvečena Johanu Machu, ki je v Slovenijo prvi pripeljal in gojil sviloprejke – metulje jamamaje. Z rumenimi metulji je označena celotna pot. Družina Mach se je na Veliki Slatnik preselila 1858, kjer  so si kupili Slatensko graščino. Z naprednostjo in znanjem so vplivali na izboljšanje kmetovanja, sadjarstva, vinogradništva in čebelarstva v teh krajih. Žena Josephina je bila zelo verna, radodarna in najbolj si je prizadevala za izboljšanje položaja in izobrazbe deklic, ki so bile v tistem obdobju zelo zapostavljene. Zelo pomemben je bil tudi sin Ernest, ki je bil matematik, fizik, raziskovalec. Po njem se imenuje enota mah, za nadzvočno hitrost.

Pohodniki smo se v mrzlem jutru, - 7* C,  zbrali na parkirišču pri gostilni Štefan na Malem Slatniku. Na pohodu nas je bilo 49 in še 2 prijazna psa. Po intervjuju, snemanju Vašega kanala smo se že malce shlajeni podali na pot, ki poteka po uhojeni stezi skozi gozd, ob Slatenskem potoku vse do Velikega Slatnika. Med hojo smo delali krajše postanke, da smo si ogledali naravne zanimivosti: mlinščico – umetna struga, ki vodi vodo na mlinska kolesa, glavate vrbe, izvire studenčkov; angelski studenček, Mrzliček, Mišjo pezdico, meandre Slatenskega potoka, lovske opazovalnice, okamenelega čuvaja, lepo urejena počivališča, mostičke, glavati gaber. O vsem opazovanem sem jim povedala nekaj zanimivosti. Pri sotočju treh studencev smo si ogledali glavni izvir studenca, jaslice, mlinček in skrbno urejen prostor za počitke, malico. Na vznožju pod vasjo smo si ogledali vremensko postajo in obeležje v spomin dolenjskemu vremenskemu napovedovalcu – Robiju Erjavcu. Na pokopališču smo si ogledali grob družine Mach.

V gostilnici Slatnik nas je prijazno sprejela gospa Karmen Luzar, nam postregla z željeno pijačo in nam dovolila malicati priboljške, ki smo jih prinesli v nahrbtnikih. V toplem prostoru nam je bilo prijetno. Okrepčani smo nadaljevali s hojo. V drugem delu poti smo si ogledali skedenj – obnovljen ostanek graščine, zakleti oreh, škratovo uho, mokrišče in palčkov grad. Sproščeni, zadovoljni, da smo se skupaj razgibali, se medsebojno spoznavali in doživljali čarobnost Machove poti smo se v soncu vrnili na izhodišče. Lepo nam je bilo.

Zahvaljujemo se vsem udeležencem za prijetno druženje in vodljivost, MO NM, ki podpira našo dejavnost, gospe Karmen za gostoljubje, gospodu Martinu Hrenu, predsedniku društva Machova dediščina, za vse uporabne nasvete in televiziji Vaš kanal za zanimivo predstavitev pohoda.

Zapisala: Majda Markovič, fotografije Božo Mlakar

12Next

 

Kljub dokaj kislemu vremenu, kateremu je botrovalo, da smo bili brez lepih razgledov, nas je vse skozi spremljala prava zimska pravljica.

Z Legastja smo se, po kolovozih, čez travnike, pa tudi po cesti in skozi zaselke v dobri uri povzpeli na Sv. Jakob. Po postanku smo se  v dobre pol ure hoda spustili do Jakoba, oziroma bolj znano Katarine nad Ljubljano. Tu smo si privoščili daljši počitek za malico oziroma okrepčilo. Po postanku smo sprva nadaljevali po cesti, nato pa je sledil še zadnji krajši vzpon na Jeterbenk. Od tu nam je preostal le še spust do Slavkovega doma na Golem Brdu. Za tokratno pot smo potrebovali okoli 4 ure hoje. V tem času pa je bilo potrebno premagati okoli 550 višinskih metrov.

Kakšna zimska pravljica nas je pa spremljal, pa lahko vidite po spodnjih fotografijah.

12Next

Letošnji slovenski kulturni praznik in obletnico ustanovitve društva smo člani Pohodniškega društva Novo mesto obeležili z dvodnevnim povezovanjem kulturne dediščine in športa. V soboto, 8. 2. 2025, smo se odpravili proti Gorenjski. Obiskali smo Žirovnico in se povzpeli na najvišji vrh Karavank - Stol, ki se je že v zgodnjem jutru kopal v soncu.

Dve članici sta se udeležili tradicionalnega pohoda po Poti kulturne dediščine Žirovnica, na katerem sta se dodobra naužili zgodovinskih, literarnih in kulinaričnih znamenitosti teh krajev. Obiskali sta rojstne hiše štirih znamenitih literatov: Franceta Prešerna na Vrbi, Matije Čopa v Žirovnici, Frana Saleškega Finžgarja v Doslovčah in Janeza Jalna na Rodinah ter si ogledali čebelnjak s poslikanimi panjskimi končnicami Antona Janše na Breznici. Organizatorji so se tudi tokrat izkazali z bogatim kulturnim programom, s katerim so navdušili obiskovalce iz vse Slovenije.

Po končanem dogodku sta se naši pohodnici odpeljali proti Valvasorjevem domu in s pohodom do ostankov poznoantične višinske naselbine na Ajdni oplemenitili praznično soboto.

Ostali pohodniki smo se povzpeli na priljubljeno točko Karavank, Stol (2236 m). Na tem veličastnem vršacu se je leta 1892 rodila ideja o ustanovitvi Slovenskega planinskega društva, nekdanjega društva slovenskih planincev, ki se je po 2. svetovni vojni preoblikovalo v Planinsko društvo Slovenije, predhodnika Planinske zveze Slovenije.

Odpeljali smo se do Valvasorjevega doma pod Stolom (1181 m), od koder smo se po Žirovniški poti na vrh Stola povzpeli čez Žirovniško planino. Kljub drugačni vremenski napovedi nas je dobršen del poti spremljalo toplo zimsko sonce. Za vzpon do vrha smo zaradi zimskih razmer potrebovali skoraj štiri ure. Pot je bila v zgornjem delu zasnežena in pomrznjena, zato smo si nadeli čelade in dereze ter počasi napredovali proti vrhu. Na strmejšem delu je vodnik demonstriral uporabo in zaustavljanje zdrsa s cepinom, veščini, ki ju mora obvladati vsak izkušeni ljubitelj gora v zimskih razmerah. Povzpeli smo se še do vrha, a se zaradi ostrega vetra kaj hitro spustili do Prešernove koče, kjer smo se okrepčali in se naužili veličastnih razgledov na Vrtačo, Begunjščico in Košuto. Proti Valvasorjevemu domu smo se po Zabreški poti vračali čez slikovito Zabreško planino.

V Valvasorjevem domu smo si odpočili, se namestili, povečerjali in prešerno zapeli nekaj zimzelenih ob kitari. Najpogumnejši so, kot se za kulturni dan spodobi, recitirali Prešernove pesmi in si prislužili okusen čaj. Večerno druženje smo sklenili s petjem Zdravljice.

Po zajtrku smo se poslovili od prijaznega osebja Valvasorjevega doma in se odpeljali do Planine pod Golico, od koder smo se povzpeli do Koče pod Golico. Zaradi neugodnih vremenskih razmer smo vzpon na vrh Golice prestavili na naslednjič. Ob kavi na bližjem smučišču pod Španovim vrhom smo strnili vtise, si izmenjali fotografije in se polni lepih vtisov odpravili proti domu.

Vodnikom Pohodniškega društva se zahvaljujemo za odlično organizacijo in izvedbo dvodnevnega planinskega druženja ter želimo še veliko varnih korakov!

 

Zapisala: Simona Lešnjak

Novo mesto, 9. 2. 2025

12Next

 

V sklopu letošnje 2. planinske urice smo skupaj z našo članico Andrejo Grahek “hodili” po Sloveniji, po poti sv. Jakoba.

Spoznali smo nekaj dejstev iz zgodovine o nastanku te poti ter njene vloge v Evropi nekoč in danes. Je povezovalna pot med narodi, katere del je s strani Sveta Evrope imenovan za prvo Kulturno pot Evrope, en del pa je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Pot sv. Jakoba poteka tudi po Sloveniji. Pet vej te poti (Dolenjska veja, Primorska veja, Prekmursko Štajerska veja, Gorenjska veja, Belokranjsko Notranjska veja), ter ena obhodna pot (Preddvorska veja) vodijo po vseh naših pokrajinah. Več kot 750 km poti je označenih, približno 230 km poti pa je že trasiranih in se jo lahko prehodi na podlagi gps sledi.

Spoznali smo potek poti, razdalje in višine, ki jih je na njej potrebno premagati, ob tem pa pohodnik ali romar prečka lepe pokrajine, mesta in vasi, hkrati pa spoznava naravne znamenitosti in vrednote, kulturno zgodovinske objekte ter ljudi, ki živijo ob njej. Na tej poti, ki je običajno samotna, pa se vsak lahko, če tako le želi, poglobi tudi vase in se odklopi od ponorelega sveta.

Predstavitve se je udeležilo 97 poslušalcev, ki so bili and predstavitvijo navdušeni. Verjamemo, da so marsikoga zasrbeli podplati in se bo podal po tej poti, vsaj malo, za okus.

In kot pravi znani rek: Spoznaj svojo domovino, da jo boš še bolj ljubil.

Andreja