Tabor Slatna 2024

Člani Pohodniškega društva Novo mesto smo se odpravili na dvanajsti družinski tabor, na dogodek, ki je potekal v okviru Planinskih taborjenj v letu 2024, na Slatno. Zbrali smo se pri bršljinski šoli, 42 mladih in malo starejših planincev in se odpeljali proti Bledu. Po ogledu razstave in filma v TIC-u Roža, je sledilo kopanje v jezeru, zvečer pa namestitev v koči na Slatni, ki je za teden dni postala naš drugi dom.

Dnevi so bili prežeti z aktivnostmi.

Po zajtrku smo se odpravili preplezati ferato Doberšnik, na pohod na Slemenovo Špico ali na Malo Mojstrovko, po Hanzovi plezalni poti. Ogledali smo si Martuljške slapove in si za Akom privoščili osvežitev na snegu in kepanje. Sredi tedna smo si privoščili malo razvajanja, spet s kopanjem v Blejskem jezeru.

Ker smo bili vsi navdušeni nad plezanjem, smo se odpravili preplezati smer v Urbasovi skali in si isti dan ogledali še čudoviti slap Peričnik. Zahvaliti se moramo Janu Luzarju, ki nas je varoval in spodbujal med plezanjem.

V petek, zadnji aktivni dan na taboru, smo se odpeljali v Italijo, do Belopeškega jezera in se povzpeli do Zacchijeve koče. Močnejši del skupine je pot nadaljeval preko Male Ponce na slovensko stran in po nemarkirani poti nazaj na Slatno.

Ko smo se vračali nazaj do koče na Slatni, nas je vedno pričakalo okusno kosilo, ki so ga za nas pripravili naši vrli kuharji, Pavel, Dragica in Igor. Za to, da so nas resnično lepo pocrkljali, se jim še enkrat zahvaljujemo.

Po kosilu in kratkem počitku so sledile ustvarjalne delavnice, družabne igre, orientacijski pohod ali le prijetno druženje, klepet ob kavici.

Po večerji smo se vsi zbrali in načrtovali naslednji dan.

Sledilo je umivanje, pravljica za lahko noč in spanje, da si naberemo moči za naslednje podvige.

Dva večera smo zakurili taborni ogenj, pekli penice, peli, se lepo imeli.

Skozi celoten tabor je potekala igra "Skriti prijatelj", ki je v petek popoldne dobila svoj epilog. Nekaj prijateljev je bilo razkritih že med igro, bilo pa je tudi kar nekaj presenečenj.

Ves čas smo imeli organizirano dežurstvo za pomivanje posode, po kosilu in večerji. En odrasel in dva otroka, ki so se sami javili.

V soboto smo po zajtrku pospravili svoje stvari, temeljito pospravili kočo in se kar težko poslovili. Z obljubo, da se čez leto dni vrnemo.

Na poti domov smo se ustavili v Mojstrani, si ogledali Slovenski planinski muzej, kratek film "Svetloba gora", pomalicali in nadaljevali proti Novemu mestu.

V piceriji Rondo so nam postregli z okusnimi picami, še zadnjim skupnim obrokom pred slovesom.

Na parkirišču Osnovne šole Bršljin je sledilo slovo, kratek nagovor staršem in vsem udeležencem tabora, še zadnji stiski rok in pozdravi.

Družinski tabor je odlična priložnost za medsebojno spoznavanje. Je priložnost za medgeneracijsko sodelovanje, ki je še kako pomembno v današnjem času. Je priložnost za mlajše in najmlajše, da 

postanejo samostojni, odgovorni, da sprejemajo tudi drugačnost, da postajajo strpni in prijazni drug do drugega, da se povežejo med seboj v osebnem stiku, brez telefonov in ostalih medijev, v čudoviti naravi.

Zahvalila bi se Pohodniškemu društvu Novo mesto, ki je omogočilo čudovit teden vsem udeležencem tabora. Zahvala Tonetu in Majdi Markovič za odlično organizacijo in vodenje tabora. Zahvala vodnikom, Martinu Luzarju, Božu Mlakarju, Marjeti Martinčič in Majdi Markovič, ki so nas varno vodili na pohodih.

Zahvala Marjeti Martinčič, ki je oskrbela kar nekaj žuljev in drugih težavic.

Hvala Marjeti Mlakar in Božu Mlakarju za ažurno obveščanje, in Maji Makše za objavljanje na FB.

Zahvala gre tudi Simoni Lešnjak, mentorici, ki je s svojimi izkušnjami zelo uspešno vodila in umirila otroke, jih spodbujala pri ustvarjalnosti in družabnih igrah.

Nenazadnje velika zahvala Mestni občini Novo mesto, ki vedno podpira vse dejavnosti Pohodniškega društva Novo mesto.

 

Zapisala: Marjeta Mlakar

Fotografije: udeleženci tabora

 

Skupni pohod MDO Dolenjske in Bele krajine na Kamniško sedlo, sobota, 10.08.2024

V soboto smo se v organizaciji Planinskega društva Pohodnik Novo mesto udeležili skupnega pohoda MDO Dolenjske in Bele krajine, naš cilj pa je bilo Kamniško sedlo. Zbralo se nas je 52 pohodnikov iz 5-tih različnih društev (Pohodniško društvo Novo mesto, Pohodnik , Krka , planinci iz Šentjerneja in Črnomlja), iz našega društva se je pohoda udeležilo 14 pohodnikov. 
Zbrali smo se ob 6.uri pri Portovalu in se z avtobusom odpeljali v Kamniško bistrico.
Na izhodišču v Kamniški bistrici smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina, ki sem jo vodil jaz in pomočnik Robi Vitkovič iz Črnomaljskega društva, smo se odpravili nekaj minut prej proti Kamniškem sedlu, zato ker smo si zadali osvojiti tudi Brano, druga, počasnejša skupina, pa je pričela s pohodom nekoliko kasneje.
Pohod je potekal v lepem in sončnem vremenu, prvi del poti po gozdu, zadnjo uro pa po razglednem travnatem pobočju vse do sedla. Vmes smo naredili tudi 3 kratke postanke za osvežitev in kak prigrizek.
Po dobrih treh urah smo prišli na Kamniško sedlo in naredili krajši premor za malico. Pogled na Brano nas je nekoliko presenetil, zato ker je bila cela gora v megli in ni dopuščala, da bi se povzpeli nanjo. Z Robijem sva sklenila da nekoliko počakamo, če se bo vreme kaj izboljšalo. A se ni nič kaj spremenilo, megla pa je vstrajala ves čas, dokler ni prišla že druga skupina slabo uro za nami gor na sedlo.
Vsi pohodniki so prišli na Kamniško sedlo brez večjih težav. Gor smo naredilo dobro uro počitka za okrepčilo, ki ga je bilo možno kupiti tudi v Planinskem domu na Kamniškem sedlu. Po pavzi je sledilo še skupinsko slikanje, sledil pa je povratek v dolino Kamniške bistrice.
Po treh urah smo vsi prišli brez večjih težav nazaj v dolino. Namenili še nekaj minut za počitek, pijačo v domu ali osvežitev v K.Bistrici, ki je res mrzla, a je pasalo namočit vsaj noge. 
Pohod je bil res uspešen in hvala Markotu Remsu za organizacijo. 
Vsi se veselimo naslednjih skupnih srečanj in pohodov. 
 
zapisal: Tomaž Struna
 

Visoka Vrbanova špica 2408 m – Rjavina 2532 m

Tokratna dvodnevna tura je postregla z dvema čudovitima vrhovoma v osrčju Julijskih Alp.

Prvi dan smo se odpravili na Visoko Vrbanovo špico, naše izhodišče je bilo v dolini Kot. Devetnajst pohodnikov se nas je zbralo na tokratni turi in kaj hitro smo jo iz parkirišča ubrali proti sedlu, ki se nahaja med Rjavino in Vrbanov špico. Sprva lahka pot se  kmalu prične vzpenjati in prve znojne kaplje so tu. Pot nas pripelje do manjšega studenčka, ki nam ponudi hladno vodo. Krajši počitek izkoristimo, da si natočimo dodatne zaloge vode, ki nam bodo v nadaljevanju še kako prav prišle. Pot nadaljujemo do Debelega kamna. Malo višje pa se pot odcepi in petnajst pohodnikov se odloči za zelo zahtevno pot na Vrbanove špice. Štirje pohodniki nadaljujejo v smeri Doma Valentina Staniča. Pred vstopom v steno si namestimo čelado in samovarovalni komplet. Pot poimenovana po Lojzetu Rekarju nam ponuja veliko adrenalina. Na poti, ki je delno zavarovana z klini, jeklenicami in se strmo vzpenja, pa zopet spušča, so pobočja delno poraščena s travo in ruševjem. Najprej dosežemo 2299 m visok vrh Spodnje Vrbanove špice, v nadaljevanju 2244 m Plesišče, kjer smo tudi zaplesali. Vseskozi se nam ponujajo lepi razgledi, le naš očak je bil zavit v megli. Končno dosežemo tudi željeni vrh Visoka Vrbanova špica 2408 m. Krajši postanek, obvezno slikanje in že se spustimo do Doma Valentina Staniča, kjer smo tudi prenočili. Da pa bo mera polna, smo si za poslastico izbrali še bližnji Begunjski vrh, 2461 m visok vrh. Sledilo je druženje in večerni počitek. Rodilo se je novo jutro in po zajtrku nadaljujemo z  našim programom. Tokrat je na vrsti 2532 m visoka Rjavina. Tudi tokrat se razdelimo v dve skupini in se odpravimo novim dogodivščinam naproti. Rjavina je mogočna gora, ki zahteva izkušenega gornika z vso potrebno opremo. Grebenska pot je potekala brez posebnosti, udeleženci motivirani, mimo dveh naravnih oken vse do vrha. Daljši postanek za okrepčilo in slikanje, na kar se odpravimo proti našemu izhodišču v dolini Kot, ki nam je z vrha tako lepo viden. A do tam nas čaka še nekaj zelo zahtevne poti. Spust opravimo po plezalni poti, ki nam ne predstavlja večjih težav. Zadovoljni z opravljenim smo se odpravili še do okrepčevalnice Aljažev hram kjer smo si privoščili zasluženo pijačo in obenem naredili analizo dvodnevnega dogodka. S strani vodnikov Tine, Božo vse pohvale udeležencem za opravljene vzpone.

 

Zapisal: Božo Mlakar

Slikovno gradivo: Božo Mlakar, Robert Bozovičar

 

Pokljuka, sobota, 6.7.2024

Skupna akcija planincev Dolenjske in Bele Krajine, v izvedbi Pohodniškega društva Novo mesto, ki smo jo poimenovali Pokljuka. Upravni odbor je na svoji redni seji sprejel sklep, da se ponudijo tri ture v visokogorje. In sicer: 1 Veliki Draški vrh 2243 m, 2 Viševnik 2050 m in 3 Debela peč 2015 m.

Odhod izpred OŠ Bršljin ob 6h, kjer se je zbralo osemintrideset pohodnikov, mimo Ljubljane, do Rudnega polja na Pokljuki. Glede na predhodne prijave za izbrano turo, smo se na Rudnem polju razdelili v tri skupine. Prva in druga skupina sta izstopili iz avtobusa in se pripravili za delni skupni pohod proti Jezercem. Pot do Jezerc je potekala po gozdu z občasnim razgledom na Planino Konjščico. Na Jezercih smo se po krajšem počitku ločili in kot prva skupina smo se preko Studorskega prevala povzpeli na Veliki Draški vrh. Naj omenim, da pot na Veliki Draški vrh poteka po brezpotju, skozi ruševje in skale, a je le ta lepo sledljiva. Po prihodu na vrh in počitku se spustimo na sedlo med Velikim Draškim vrhom in Malim Draškim vrhom. Od tu pa po markirani poti na Studorski prelaz, Jezerca do planine Konjščice. Krajši počitek za okrepčilo in že smo nadaljevali do izhodišča na Rudnem polju. Medtem se je druga skupina iz Jezerc, preko Srenjskega prevala, povzpela na Viševnik. Viševnik je eden izmed najbolj obiskanih dvatisočakov, kar se je potrdilo tudi tokrat. Z vrha so se pohodniki preko sedla in po smučišču spustili na izhodišče.

Tretja skupina pohodnikov se je z avtobusom iz Rudnega polja odpeljala na izhodišče za Debelo peč in sicer pri spomeniku NOB. Pot so nadaljevali proti Lipanci – Blejski koči. Po postanku so pot nadaljevali čez planino Brda in pod Okrogležem na  Debelo peč. Sestopili so delno po isti poti, le da so pot nadaljevali proti planini Zajavornik in si planino ogledali. S parkirišča pri planini Zajavornik so se nato z avtobusom odpeljali nazaj na Rudno polje, kjer so jih že čakali preostali udeleženci.  Tokratna akcija je zahtevala sodelovanje vodnikov iz treh skupin, tako da smo se časovno uskladili in ture priredili končnemu času. »Na koncu lahko z gotovostjo povem, da so bili tako pohodniki kot vodniki zelo zadovoljni z izpeljavo pohodov.« V Novo mesto smo se vrnili v popoldanskem času.

 Zapisal: Božo Mlakar

Slikovno gradivo: Božo M., Robi B., Igor S.

 

Aktivni dopust po BIH v organizaciji Pohodniškega društva Novo mesto

Zgodil se je še eden v nizu aktivnih dopustov s Pohodniškim društvom Novo mesto. Tokrat smo potovali po Bosni in Hercegovini. Kot bi mignil, je minilo osem čudovitih dni v čudoviti družbi.

V zgodnjem sobotnem jutru se nas zbralo dvainštirideset pohodnikov. Z avtobusom smo se odpeljali najprej na mejni prehod v Metliki, pa mimo Karlovca do mejnega prehoda med Hrvaško in Bosno. V Bihaču se nam je pridružil planinski vodnik Dževad Bektašević, ki nas je vodil po svoji domovini. V naslednjih dneh smo si ogledali kar nekaj mest, v katerih se je pisala naša skupna zgodovina.

Najprej Bihač in njegove znamenitosti in slapovi na reki Uni. Sledilo je Jajce, staro mestno jedro, trdnjava in znameniti slap reke Plive. Če že potujemo po Bosni, nikakor ne gre brez obiska glavnega mesta Sarajeva. In ko si v Sarajevu, moraš obiskati Baščaršijo, poskusiti čevapčiče in spiti pravo kavo.

V Jablanici smo si ogledali muzej Bitke na Neretvi in porušeni most. Kustos nam je prijazno orisal potek bitke in tudi snemanje filma, za katerega plakat je izdelal Pablo Picasso. Tjentište nas je presenetilo z veličastnim spomenikom padlim borcem v bitki na Sutjeski, z muzejem in spominsko hišo, v kateri so čudovite freske, ki upodabljajo strah in grozo bitke in novo upanje v lepšo prihodnost. V spominski hiši so po stenah napisana vsa imena več kot sedem tisoč padlih borcev. Pot nas je vodila tudi v Mostar na znameniti most.

V Bihaču so naši markacisti označili novo planinsko pot, ki so jo domači planinci ob slovesni otvoritvi poimenovali Slovenska pot. Vsi smo si jo ogledali. Tudi pogostili so nas in nam nudili prenočišče v planinskem domu Plješevica. Dve noči smo bili gostje na planoti Blidinje, v planinski koči Masna luka. Tu smo tudi opravili celodnevni pohod do Hajdučkih vrat, 2000m nmv. Čudežna stvaritev narave. Nekateri pa še malo višje, na Trinjačo, 2038 m visok vrh. Naslednja dva dni smo bili gostje v kampu Sutjeska, v glamping hišicah. Od tu se je dvajset pohodnikov udeležilo pohoda na najvišji vrh Bosne, 2386 m visoki Maglič. Ostali pa smo še enkrat obiskali spomenik, muzej in hišo spominov. Imeli smo priložnost okušati tradicionalne jedi v restavracijah, vsi gostitelji so nas prijetno presenetili z okusno pripravljenimi obroki.

Vseskozi so nas spremljale reke. Una nas je že prvi dan presenetila s svojimi čudovitimi slapovi v Štrbačkem buku. Reka Pliva s slapom v Jajcu in z Mliniči, majhnimi mlinčki, ki so nekoč mleli žito za vsako družino. Reki Neretva in Sutjeska, ob katerih se je pisala zgodovina. Na koncu našega popotovanja po Bosni in Hercegovini pa še Mostarska Bijela s čudovitim kanjonom, ki ga prav tako krasi lep slap. Vreme nam je kar dobro služilo, le zadnji dan smo dobili novo izkušnjo z nalivom, grmenjem in treskanjem. Ampak se nismo dali motiti.

V Mostarju smo se poslovili od našega odličnega vodiča Dževada in se odpravili v Biograd na moru, na Hrvaško. Zaslužili smo si malo oddiha in počitka na plaži, na vročem soncu ob poslušanju škržatov in šumenju morja.

Kot vedno je bila rdeča nit našega potovanja dobra volja, smeh, prijetno druženje, zabava. Z majhno, toda veliko razliko. Dževad nam je vsakih deset minut postregel z besedami "VOLIM VAS". Verjeli smo mu, da misli resno in tudi mi imamo njega radi. Je odličen vodnik, čudovita osebnost in prava zakladnica znanja in informacij o vsem, kar se je in se dogaja v njegovi domovini. Veliko je pomagal in pripomogel pri organizaciji aktivnega dopusta, saj je tu domačin. Hvaležni smo mu za vse, kar je storil za nas, iz srca. Ob tem ne smem pozabiti na našega Marka, voznika avtobusa, ki nas je varno vozil vso pot, ustregel vsem našim željam, tudi glede postankov. In nas varno pripeljal domov. Hvala Marko in se toplo priporočamo za naslednjič. Posebna zahvala velja organizatorju aktivnega dopusta PDNM, predsedniku našega društva, Martinu Luzarju. Odlično organiziran in izpeljan program dopusta. Prav vse je potekalo gladko, vsaj ostali smo imeli tak občutek. Potrebnega je bilo veliko vloženega dela, časa, energije in nenazadnje tudi iznajdljivosti. Hvala iz srca. Zahvala velja seveda tudi vsem udeležencem aktivnega dopusta. Vsak od vas je prispeval svoj kamenček v mozaiku čudovitih trenutkov, ki smo jih skupaj lepo preživeli. Verjamem, da bodo ostali zapisani v lepem spominu.

Moji vtisi, moji občutki.....še vedno jih urejam. Povsod je lepo, še veliko lepše pa je, če vse te lepote, čudovite trenutke vidiš in doživiš s čudovitimi ljudmi, s katerimi se odlično počutiš, si to, kar v resnici si. Vem pa že zdaj, da zagotovo ne zamudim več nobene priložnosti družiti se, hoditi, potovati z vami.

Še nekaj posebnega moram omeniti. Presenečenje, ki naju je čakalo v restavraciji Hajdučke vrleti na Blidinju, kjer smo imeli večerjo, je bilo eno najlepših in najdragocenejših. Niti v sanjah nisva slutila, kaj bi lahko bilo. Ko sva zagledala Nina in Almo Rikert, prijatelja iz Tuzle, iz planinskega društva Konjuh, ki sta se več kot tristo kilometrov daleč pripeljala, da se srečamo, ja, se je utrnila solzica, srce pa se je počutilo tako.....na pravem mestu. Hvala vama, Alma in Nino, rada vaju imava .

Zapisala Marjeta Mlakar.