Z mladinskim odsekom na Koglu

Na sončno soboto, 19. marca 2022, se nas  je 48 planincev zbralo na parkirišču pri jezercu z lotosi, v Šmarjeških Toplicah. Po pozdravu, predstavitvi ture in napotkih za varno hojo, smo si najprej ogledali jezerce, v katerem je bilo že nekaj kupčkov žabjega mresta, veliko zlatih ribic  in vodnih rastlin. Iz tople vode se je rahlo kadilo. V dolgi koloni smo šli skozi vas Brezovico, po mostičku nad suho strugo potoka Zavetrščica in nato po dolini ob potoku. Sledil je strm vzpon po kolovozu in cesti. Ko smo pri  kapelici zavili med vinograde je bilo vse bolj strmo. Ko je strmina popustila, smo bili le še nekaj korakov do cerkve sv. Lenarta na Koglem. Povzpeli smo na razgledni stolpič in občudovali razgled. Ker so se naši želodčki že glasno oglašali, smo se preselili na dvorišče pred zidanico, katere lastniki so nam dovolili, da imamo tam malico. Med malico smo se še odpočili, naklepetali, se nastavljali toplim sončnim žarkom in uživali v krasnem razgledu. Ker imajo mladi planinci vedno veliko energije, smo se še skupaj zabavno igrali. Pred odhodom smo skrbno pregledali, če je vse pospravljeno, se prešteli in odšli po strmi cesti do Gorenje vasi. Naredili smo postanek za razgled na Šmarjeto, Vinji vrh, Grič pri Klevevžu, dolino Zdravci… Preden nas je pot vodila skozi gozdiček na izhodišče, smo se zazrli nazaj na Koglo. Zadovoljni, ker smo zmogli strmino, se sproščeno družili, se razgibali in sprostili v čudoviti naravi, smo se poslovili in se odpeljali proti svojim domovom.

Na velikonočni ponedeljek, 18. aprila 2022, bomo šli na Pugled. Se nam boste pridružili? Prijazno vabljeni.

Zapis in fotografije: Majda Markovič                    

 V četrtek, 3. 3. 2022, se nas je 27 planincev zbralo na izhodišču poti za na Hmeljnik. 14 osnovnošolcev se je v spremstvu staršev, starih staršev zagnano vzpenjalo po kolovozu proti od daleč videnemu gradu. Starejši smo jim zadihano sledili. Z vsakim korakom se nam je odpiral še lepši razgled. Vidljivost je bila zelo dobra. Med potjo smo opazovali tudi znanilce pomladi – zvončke, trobentice, žafrane, brsteče grme,,

Na vrhu, ob gradu Hmeljnik se nam je prilegel počitek z malico, klepetom, igranjem, opazovanjem gradu in okolice. S hojo smo nadaljevali po grebenu, skozi gozd in po travnikih, do brunarice nad Karteljevim, kjer sta nas s čajem, kavico, sadjem in piškoti pričakali Marjeta s pet mesečno Ivo. Odrasli smo se posedli po pripravljenih klopcah in ob srebanju kavice zanimivo klepetali. Otroci pa, kot da ne bi še nič hodili, so se igrali na igralih in se podili po prostranem sadovnjaku. Na sončku, ki nas je grel, je bilo zelo prijetno. Poslovili smo se od gostiteljice in se po skoraj isti poti vrnili na izhodišče.

S turo smo bili vsi zadovoljni, ker smo počitniško dopoldne preživeli v naravi, nekaj novega izvedeli, doživeli, videli in se družili. Organizatorji – Pohodniško društvo pa smo zadovoljni, ker smo mladim popestrili počitniško dopoldne.

Zapisala in fotografirala: Majda Markovič

V soboto, 19. 2. 2022, se nas je 25 planincev zbralo na Prepihu, z željo, da še pred dežjem prehodimo pot od Jurne vasi na Mehovo in skozi Koroško vas nazaj na Prepih.

Deževni oblaki so se hitro združevali, temneli in napovedovali skorajšnje padavine, zato smo si skrajšali pot z vožnjo do Podgrada. V strnjeni koloni smo se vzpenjali na Mehovski hrib. Na vrhu so ruševine gradu Mehovo, informativna tabla, križ, klopce za počitek, miza in vpisna knjiga. Z vrha je zelo prostran in zanimiv razgled. Z zanimanjem smo si ogledovali in prepoznavali dolenjske kraje. Mladi planinci so si v planinski dnevnik vtisnili žig, vpisali datum in Mehovo. Vse ostalo o izletu pa bodo skrbno izpolnili doma. Povedala sem jim še nekaj zanimivosti o gradu, legendo Čevljar z Mehovega in Trdinovo povest Gospodična, ker je grofica iz povesti živela v tem gradu. Seveda smo se tudi okrepčali z malico iz nahrbtnikov. Spust skozi gozd je bil na začetku precej strm in drseč, kasneje pa je pot postala položna, posuta s suhim listjem. Ob poti so nas razveseljevali zvončki, trobentice in žafrani. V Koroški vasi smo prečkali cesto in pohiteli skozi gozdiček na Prepih. Z dvema avtomobiloma smo se vozniki odpeljali po avtomobile v Podgrad, ostali pa so nas pod nadstreškom počakali in vedrili, kajti začelo je deževati.

S turo smo bili vsi zadovoljni, morda še malo bolj, ker smo na cilj prišli tik pred dežjem, kajti vztrajni in pogumni vedno dosežejo cilj.

Zapisala: Majda Markovič, fotografije: Pavel Golob

Kot običajno se nas je tudi v soboto 5. februarja 18 novih dogodivščin željnih zbralo pred Osnovno šolo Bršljin. Z osebnimi avtomobili smo se odpeljali na Ljubelj, kjer je bilo izhodišče naše dvodnevne ture. V slabih dveh urah smo se delno po nekdanjem smučišču, delno pa po zratrakirani cesti povzpeli do Planinskega doma na Zelenici. Po krajšem odmoru smo odložili odvečne stvari v domu in se poslovili od Klavdije in Irene ter treh mladih planincev, ki so ostali in se sankali v okolici doma. Napotili smo se v smeri Stola. Po v glavnem zasneženi dokaj uhojeni poti smo v dobri uri prišli do razcepa poti. Naravnost je pot vodila na Stol, levo v Završnico, mi pa smo jo ubrali desno, strmo navzgor proti Vrtači. No ne ravno vsi, saj so se štirje udeleženci odločili, da se zaradi težavnosti terena in pomanjkanja izkušenj raje vrnejo nazaj v dom. Ostalih deset pa se nas je po dobri uri in pol po pretežno zasneženih, delno pa po travnatih pobočjih povzpeli na vrh Vrtače. Po postanku z razgledom in kratko malico smo sestopili po južni grapi v pravih zimskih razmerah. Vrnili smo se v dom in ob večerji poklepetali ter obujali spomine na prehojenih deset let društva. V nedeljo smo se ponovno razdelili v dve skupini. Manjša, osemčlanska se je odpravila na Spodnji plot in Triangel. Preostali pa smo se v popolnih snežnih razmerah po Šentalskem plazu povzpeli na Begunjščico. Zaradi močnega vetra na grebenu in na vrhu smo se hitro vrnili po isti poti. Pri domu so nas že čakali ostali udeleženci. Skupaj smo se odpravili proti Ljubelju. Med potjo sem ostalim udeležencem pokazal kako se nastavi in namesti dereze. V nadaljevanju pa še hojo z derezami in cepinom, pa tudi zaustavljanje s cepinom. Na Ljubelju so nas čakali naši jekleni konjički. Ostal nam je še povratek v Novo mesto, kamor smo prispeli še pred mrakom, bogatejši za novo zelo prijetno izkušnjo.

Zapisal: Martin Luzar

Foto: Martin Luzar in ostali

12Next